Kozmična Amerika

Na bregovih samotne reke

Jimmy Tarlton in Tom Darby sta v prvih desetletjih tega stoletja kot namišljena junaka nenapisanega romana Thomasa Wolfa potovala po Ameriki. Južnjaška gospoda - Tarlton, rojen v Georgii, Darby pa v Južni Karolini - sta pripadala malemu, a uglednemu plemenu potujočih glasbenikov. Glasba potepuških minstrelov je bila pomemben katalizator, ki je olajšal proces mutacije velikega sna v resničnost, polno priložnosti za vsakogar.

Hudo gospodarsko krizo, ki je v dvajsetih in tridesetih letih kot pošast dušila male preplašene prebivalce novega sveta, je bilo lažje prenašati ob glasbi, privlačnih zvokih kitare, bendža in gosli, ki so prinašali zbledele slike oddaljenih domov ter trenutne skrbi in trpljenje potisnili v pozabo. Darby in Tarlton sta ustvarjala v takih okoliščinah, zato ima njuna glasba danes poseben značaj in pomen. Poti Jimmyja Tarltona in Toma Darbyja sta se prekrižali tisti trenutek, ko je Tarlton okoli januarja leta 1927 prišel v prodajalno glasbil gospoda Whita v mestu Columbus v državi Georgia. Ko je White slišal neubranljivi in čisti tenor Jimmyja Tarltona, je pomislil, da bi tega nadarjenega glasbenika povezal s Tomom Darbyjem, tudi dobrim kitaristom in pevcem. Ta zamisel se je uresničila in tako sta Darby in Tarlton 5. aprila leta 1927 v studiu na ulici Peachtree v Atlanti naredila prve skupne posnetke.

Tisto, po čemer se je glasba dua Darby And Tarlton razlikovala od glasbe drugih belih izvajalcev, je očitno sprejemanje vplivov črnske glasbe. Kitarski slog te dvojice je imel korenine v črnski glasbi. Tarltonovo igranje v prirejenem slidovskem načinu, povzetem po havajskem glasbeniku Franku Ferari, in Darbyjev občutek za kitarski tako imenovani finger picking (prebiranje strun s prsti) sta bila res nekaj posebnega. Vpliv bluesa je bilo sicer najbolj čutiti v pevskem slogu Jimmyja Tarltona. Ta pevec je imel v svojem glasu dušo, značilno za črnske pevce. Ko poslušate Darbyja in Tarltona, vam je jasno, zakaj nekateri countryju pravijo beli blues. Duo Darby And Tarlton je imel leta 1928 dve razmeroma veliki uspešnici. Lonesome Railroad je Tarltonova priredba znane teme The Longest Train; The Rainbow Division pa je znana pesem iz prve svetovne vojne.

Nadobudna glasbenika sta kariero uspešno nadaljevala leta 1929 z učinkovito protivojno pesmijo Captain Won’t You Let Me Go Home. Velik uspeh pa sta imela tisto leto tudi s sijajnima pesmima o bolečini minule ljubezniI Left Her At The River in Little Bessie. Čas ni škodoval zapuščini simpatičnega dua. Zapeljivi amalgam različnih glasbenih idiomov novega sveta še vedno zveni sveže in relevantno. V glasbi Darbyja in Tarltona, nastali v obdobju hude gospodarske krize, sta ohranjena upanje in vera v preprosto življenjsko resnico, da dobro na koncu vedno zmaga. Ta glasba kot bleščeči arheološki artefakt govori o celi epohi. Njena arhaičnost ni posledica zastarelosti, ampak rezultat brezčasne aktualnosti. Pesmi Jimmyja Tarltona in Toma Darbyja imajo globoke korenine v tradiciji in folklori; odprte so za razne kulturne in subkulturne vplive ter angažirane v socialnem in političnem smislu. Govorijo o tistem trenutku velike epopeje odkrivanja novega sveta, ko je bilo v obdobju gospodarske krize prvič mogoče zaslutiti dokončno uresničitev sanj o novem življenju. Estetsko prepričanje in stvaritve Darbyja in Tarltona so bili že ob svojem nastanku arhaični v primerjavi s tedaj aktualnimi uspešnicami duetov Blue Sky Boys in The Delmores. Za milimi glasovi in nezmotljivim igranjem Darbyja in Tarltona je bilo slutiti veliko izkušnjo potepuških minstrelov; ti so se o pomenu svoje glasbe prepričali na prašnih poteh velike dežele.

Darby in Tarlton v svoji impresivni glasbeni karieri nista veliko zaslužila. Plošče z njunima največjima uspešnicama Columbus Stockade Blues in Birmingham Jail so šle v prodajo v nakladi 200.000 izvodov. To je glasbenikoma prineslo skupaj 75 dolarjev. Takšni so bili časi. Ob teh lepih starih melodijah boste mogoče tudi vi začeli razmišljati o odnosu med estetskim in socialnim, umetniškim in tradicionalnim. Darby in Tarlton sta utonila v pozabo okoli leta 1935. V popolni anonimnosti sta dočakala veliki preporod countryja in folka v šestdesetih letih, Jimmy Tarlton pa je v novih okoliščinah celo začel nastopati. V arhivih je shranjenih nekaj njegovih koncertov, posnetih na festivalih folka v Newportu in Chicagu, redki izbranci pa so ga slišali igrati tudi v klubu Ash Grove Club v Los Angelesu. Umrl je 29. novembra leta 1979. Tom Darby je živel bolj zadržano. Umrl naj bi okoli leta 1971. Viziji Darbyja in Tarltona še danes zvesto sledijo številni glasbeniki s Petrom Rowanom in Jerryjem Douglasom na čelu. Za prvo poslušanje vam toplo priporočamo kompilacijo založbe County z naslovom On The Banks Of A Lonely River, zbirka založbe Bear Family pa je kot po navadi namenjena resničnim ljubiteljem starega bluesa in countryja in prinaša celotno diskografijo.

Žikica Simić in Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

On The Banks Of A Lonely River (CD 3503, County Records, P.O. Box 191, Floyd, Virginia 24091, USA)

Complete Recordings (3 x CD, BCD 15764-CI, Bear Family Records, Box 1154, 27727 Hambergen, Germany)