Sir Michael Tippett

Skladatelj za stoletje

"Kdor bi se rad izrazil z glasbo, mora sredstva, ki jih uporablja, najprej očistiti." (Michael Tippett)

V začetku tega leta so pomembnejši evropski časopisi z izčrpnimi prispevki predstavljali doajena angleških skladateljev, sira Michaela Tippetta. Pa ne zato, ker je 2. januarja 1905 rojeni skladatelj praznoval 93. rojstni dan, temveč zato, ker se je nekaj dni zatem poslovil od tega sveta.

Še vedno torej velja, da mora umetnik umreti in s tem dati raziskovalcem svojega dela zanimiv vzgib in hkrati vso svobodo pri pisanju. A ne smemo pozabiti, da je pred tremi leti Anglija skladateljevo častitljivo okroglo obletnico dostojno počastila. V londonskem centru Barbican so pod vodstvom dirigenta sira Colina Davisa pripravili celomesečni festival Tippettovih najpomembnejših del, v Coliseumu pa so izvajali njegovo opero Kralj Priam. Michael Tippett je bil torej v svoji domovini resnično cenjen in spoštovan - kot skladatelj in kot humanist. A pot do priznanja je bila dolga.

Bil je vsekakor posebnež. Zadnjih trideset let eden najuglednejših skladateljev našega časa je v mladosti kot homoseksualec in brezkompromisen pacifist veljal za čudaka in odpadnika. Leta 1943 je bil zaradi zavrnitve orožja tri mesece zaprt, kar ga je dolgo zasledovalo, a je do konca življenja ohranil lastno držo. Premočrtno je razvijal svoje in tuje glasbene sposobnosti. Vestno je študiral, po končani kompoziciji se je zaradi občutka preskromnega znanja lotil še posebnega študija kontrapunkta. Bil je izredno uspešen zborovodja, učitelj in seveda skladatelj.

Njegova skladba, ki jo največkrat omenjajo, oratorij Otrok našega časa (A Child of our Time), je nastala v začetku štiridesetih kot skladateljev svojevrsten odziv na vzpon rasizma. Tippett je tedaj prosil znamenitega pesnika T. S. Eliota, da bi mu napisal libreto o mladem Židu, ki skuša maščevati pobijanje svojih rojakov. Eliot je prošnjo zavrnil in Tippett se je besedila lotil sam, glasbi pa je dal sodobno obliko posvetnega pasijona. Oratorij je končal že leta 1941, a na oder je prišel šele po vojni in imel neverjeten uspeh. Otrok našega časa je skladatelja proslavil v domovini in tudi tujini in ostaja do danes njegovo najbolj znano delo.

Zanimivo, da je v tej skladbi Tippett protestanstke korale pogosto nadomestil s črnskimi spirituali. Nikoli ni bil naklonjen togim pravilom, v svoja dela je vključeval najrazličnejše elemente, ni se zapiral pred novimi idejami. Čeprav se ni ogibal romantičnim prvinam, mimogrede - najviše je cenil Beethovna - ni zapadal v banalnost ali starokopitnost. V njegovih skladbah je čutiti občudovanje stare angleške in irske glasbe, motetov in koralov, pa tudi ljudskih viž, po drugi strani pa odprtost do sodobnih vplivov - od bluesa do boogieja in še dlje. Seveda mu tudi Schönbergova dvanajsttonika, pri kateri je posebej cenil "male otočke resnice, tistih nekaj Webernovih taktov", kot se je sam izrazil, ni bila tuja.

Kljub temu da ni oblikoval nikakršne lastne kompozicijske šole, je močno vplival na vodilne skladatelje naslednjih generacij, med njimi tudi na danes zelo cenjena Turnagea in Birtwistla.

Po velikem uspehu prvega oratorija Otrok našega časa, ki je z angažirano vsebino in filozofsko poanto ter vznemirljivo glasbo pritegnil predvsem mlado občinstvo, je Tippettovo slavo v naslednjem obodobju nekoliko zasenčil njegov rojak Benjamin Britten, ki je desetletja veljal za najuglednejšega britanskega skladatelja. A po šestdesetih letih se je Tippettova slava spet vzpela, leta 1966 je prejel tako cenjeni sir pred svojim imenom in njegova dela so vse pogosteje izvajali. Prav gotovo je temu botrovalo bolj sproščeno obdobje, ki ga ni motila njegova “čudaška ekscentričnost”, ki so mu jo radi pripisovali, pa tudi mlada generacija glasbenikov z dirigentom Colinom Davisom na čelu se je bolj vešče lotevala njegovih zahtevnih partitur. V poznih letih je pogosto svoja dela tudi sam dirigiral, bil je izredno natančen in zahteven, bedel je nad vsakim tonom. Marsikatero delo je izšlo tudi na plošči, največ so jih izdali pri založbi Nimbus Records. Najdete lahko tudi takšne z naslovom Tippett conducts Tippett.

Tippettov opus seveda ni majhen. Čeprav je začel resno komponirati dokaj pozno, se je v njegovem dolgem plodnem obdobju nabralo kar pet oper, štiri simfonije, pet godalnih kvartetov in vrsta komornih in zborovskih skladb ter seveda oratorijev. Vsa dela, ki so povezana z besedo, predvsem opere, imajo filozofsko noto. Ne zaidejo pogosto na odre in vprašanje je, kakšna usoda jih čaka. Že prva Poroka ob kresu (Midsummer Marriage), ki so jo premierno uprizorili leta 1955 v Covent Gardnu, je doživela zelo različne odmeve. Za nekatere njegovo najboljše delo, za druge smešen skupek najrazličnejših vplivov. Druga, leta 1962 napisana opera Kralj Priam je presenetila s popolnoma drugačnim kompozicijskim pristopom, ostro motiviko in sodobnejšo tehniko, medtem ko je v naslednjih - The Knot Garden (1970), The Ice Break (1977) in New Year (1989), uvajal prvine popularne urbane glasbe, v zadnjo celo rap in raggae.

Michael Tippett je bil svetovljan, zelo rad je potoval, če je bilo le mogoče v čim bolj eksotične kraje. Do poznih let je ostal živahen, otroško mladosten v idejah, načinu obnašanja in oblačenja ter v svojem posebnem idealizmu, ki mu ga je uspelo ohraniti tja do devetdesetih, ko mu je opešal vid. Kljub temu je v svojem devetdesetem letu ustvaril izjemno orkestralno delo Rožnato jezero (The Rose Lake), nekakšen labodji spev, poln lirizma. Delo je navdihnil pogled na jezerce v Senegalu, kamor je Tippetta nekaj let prej zanesla pot. Pravljična rožnata barva vodne gladine, ki jo je opoldan obsijalo afriško sonce, je skladatelju izkristalizirala idejo, ki jo je nosil v sebi ob načrtovanju nove skladbe. Po premieri tega dela, ki so ga izvedli v okviru festivala, posvečenega skladateljevi devetdesetletnici v londonskem centru Barbican, je dal Tippett odstraniti svoj klavir, pospravil je pisalno mizo in sklenil ustvarjalno pot. Še vedno pa je rad potoval in bil navzoč ob izvedbah svojih del.

Kaja Šivic