Radikalizacija srca in posluha (1.)

Ko je podoba do konca razpoznavna, tedaj šele se godba okrepi - zagleda vase

Kadar iščemo artističnih odgovorov na sanje o odprti družbi, ki jih včasih tako radi delimo skupaj s svojim dobrotnikom in rešiteljem Georgeem Sorosem, tedaj nam medijska skvarjenost po navadi pokaže en sam svet, to je svet vizualne umetnosti.

Kar je Sorosevih "odprtih" centrov za sodobne umetnosti, vzemimo, so domala vsi "zaprti" v likovnost, plemenitijo pa se z multimedijskimi intervencijami, instalacijo, videom in elektronskim svetovnim omrežjem. Ni da bi se ustrašili te primarnosti vizualij, kje pa, še predobro se namreč zavedamo, kako je zahodna kultura od srednje renesanse navzgor zaslepljena predvsem z vizualnim. Zaslepljena z vizualnim - to ni izjava spričo poetične raztresenosti, - nikar se ne veselite! - to je bes zaradi zahodne teorije, ki tristo let ni bila zmožna preseči navidezne moči, ki jo ima podoba nad glasbo.

Največji praktiki - mimo cestne, podeželske, glumaške sfere, ki je z rečmi, k sreči, ravnala po svoje, zgodovinsko vzeto pa od Avguština do Bacha očeta - so svojčas še obvladovali igranje na glasbilo, kompozicijo, vizualizirali so glasbo in posredovali svojo teorijo, največkrat kozmično, univerzalno: obenem so bili telo, glasbilo in še pogled nanju. Uničili so jih specializacija, profesionalizacija, konservatorijska institucija, terčna sistematizacija, cerkveni nauki, vse bolj ojunačeno občinstvo, vehementna kritika in medijske razširitve. Zahodna glasbena kultura je rabila dvesto let, da si je opomogla od šoka, ko je šolstvo na lepem začelo izganjati improvizacijo. Za te eseje o Johnu Zornu - oziroma njihov navidezen odmik od osnovne problematike - ni naključno, če rečemo, da se je obnovljen zahodni smisel za improvizacijo rodil družno v kinematografu in v jazzu. Med barokom in koncem XIX. stoletja je kult komponirane glasbe improvizacijo ponižal na raven atrakcije, virtuozne spletke, ki je na lepem dobila - glede na improvizirano spretnost - podoben status, kakršnega ima danes, vzemimo, televizijska pojavnost v primeri z resnim spekulativnim teoremom. "Univerzalna teorija in muziška improvizacija" - to utegne biti preresno razmerje, porušen temelj in eden od razlogov za današnje bedno, razočarajoče stanje v zahodni kulturi. Dolg do treznega preučevanja glasbenih praks je spričo fascinacije nad že vnaprej opaznim - nad vizualno prezenco v stvarnosti, medijski ali vsakdanji - tako velik, da ga ta hip ne zmore razrešiti noben individualen razmislek. Kolektivnega tako ali tako ni - kar je ihtavih družabnostnih naporov, so vsi zazrti v trendovske eskapade o virtualnih vojnah, v omledne spise o holivudskih fantazmah in v žurnalistično poročanje o metanju barve na stare umetnine.

Ko se takole razjarjeni v samotnih nočeh prepuščamo produktivni godbi, ne moremo mimo ugotovitve, da smo s takšnimi dejanji del vzporednega sveta, ki je kar dvakrat iskren in izigran. Njegove vsebine niso vizualizirane v nenehen preplet fiktivne zmotnosti, njegova refleksija zahteva koncentrirane čute, "čisto sliko". Tak svet je tudi in predvsem tzadikov svet, Zornovo poslanstvo. In če ponovimo: zahodni smisel za improvizacijo se je obnovil družno v kinematografu in v jazzu. V kinskem mraku so našli nadarjeni in povprečni pianisti svoj azil - prvi so se učili, drugi so si reševali eksistenčno stisko. Če le pomislimo, kako solidarnostno je bil naravnan nemi kinematograf s svojo ponudbo najrazličnejšim glasbenikom, glasbenicam, in v kakšno okrutno industrijsko navlako se je pozneje razvila filmska industrija (vključujoč svojo muziko), potem nam ne bo težko izdati, kje vidimo ambicije, ki jih ima današnje "posebno" pisanje - nova godba za nemi kino ali nova godba za radikalizacijo kinskega pogleda. Z ene strani opozarja na tisto, kar se je zmuznilo "vizualizacij polni" teoriji, ko se je uspavala z domišljijo filmske prevare, z druge pa išče staro skupno točko kinske in jazzovske improvizacije. Jazzu se je mukoma posrečilo ohraniti improvizacijsko kontinuiteto, film pa je svojo glasbo večidel potolkel, zatrl, izdal. Spravil jo je v varen segment zahodnega tehnicizma. Zato imajo kinoušesna podjetja in Zornova obsesija z intenziviranjem kinskega posluha tolikšno subverzivno vrednost, zato povzročajo tak strah v tistem urejenem svetu podob, ki jih je teorija že tisočkrat premlela, zinterpretirala in skritizirala, pa vedno znova pade nanje in se lenobno prepusti njihovi vsevidnosti. In v čem ima godba, kakršna je Zornova, prednost pred filmično prevaro, če ne ravno v odprtosti, iskrenosti, radovednosti svoje zasnove, v tisti odločenosti, kjer, na primer, psihoanalizo zgrabi paranoja, da bi je ne razkrinkali v njenem nečednem poslu, ko se obeša na osnovne narativne postavke tipa literarna gradnja, scenaristični preblisk ali ikonografska domneva. Naj se ukvarja z godbo, če zmore. Toda ne: kakor je ženska za psihoanalizo objekt, kakor je beračija zanjo pomanjkanje sposobnosti, kakor je vsaka odkrita izjava predmet retoričnega posmeha in izkrivljenega, samosvojega, iz neposlušanja drugega in zunanjih referenčnih podob stkanega zasebnega scenarija, tako je godba za psihoanalizo drugotna reč. Ne da bi se zavedala tristoletnega nasledka zatiranja posluha, improvizacije, teorije o glasbah in zunajkonservatorijske igre, bo današnja teorija v splošnem našla ničelne prijeme - godbe kakor da ni. Pri nas so v splošnem čudoviti kraji za zatiranje godbe - le poglejte časopisje; če že pišejo o godbi, to počnejo na skrčenih prostorih in z nekakšnim filmskim, populističnim pogledom, ki takoj prevzame spektakularne vsebine, tako da za radikalne prakse sploh ni prostora. Le kako je mogoče, da je toliko prostora za radikalne prakse v literaturi, v teatru, arhitekturi … ali celo pri filmu, pri godbah pa ne? O tem nam je razmišljati, ko poslušamo Zorna in snujemo tele vrstice za odmaknjeno občilo. Če smo zelo natančni, on celo komponira in igra o tem, zakaj je to tako. Igra o odprti družbi, kjer pod natančnim konceptualnim vodstvom godba sproti ruši teorijo, ki je takšna, kakršna je, nikdar ne bo sposobna ujeti. Eni so se zanki izognili s harmolodiko, s humanističnim načelom razprte teorije. John Zorn to počne tam, kjer ga niso pričakovali, na samem kraju zločina, pri filmu, kjer se teorija tako rada izkaže. On s tem, ko radikalizira posluh, radikalizira še pogled.

Kar zadeva godbo Johna Zorna, so mediji in teorija enako slabotni. Kar zadeva Sorosev koncept odprte družbe, je on njegov prvi tzadik.

(Se nadaljuje.)

Miha Zadnikar