Žoambo Žoet Workestrao

Izraz kritičnih in izbirčnih ljudi

Ni ga človeka na slovenski (t. i. neodvisni) glasbeni sceni, ki ne bi imel kaj pripomniti k delu in aktivnosti Zveze plemenskih skupnosti in vračev (ZPSV). Ne glede na barvo teh pripomb se vsi strinjajo, da je ta zveza v zadnjih letih več kot samo aktivna in da je s svojo dejavnostjo dodobra stresla slovensko srenjo. Na eni strani stoji "papež" Marko Brecelj, na drugi pa njegovi "kardinali, nadškofi in škofi", med katerimi so zagotovo najbolj glasni člani skupine Žoambo Žoet Workestrao (ŽŽW). In ni razloga, da ne bi bili, saj ima ta troglava skupina tudi kaj pokazati; ne le glasbene stvaritve, ampak predvsem aktivistično držo.

Z glasbeno ustvarjalnostjo je presegla vsakodnevne elemente, ki sodijo v kotel rockovskih obrazcev. Na slovenski domačiji so obudili nočne more kakšnih Begnagrad ali Srpa, obenem pa pomenijo enega dejanskih evropskih primerkov antirocka, ki sploh ni daleč od današnjega čikaškega Now Wave! gibanja okoli založbe Skin Graft oziroma tisto raztrganost zgodovine, ki so jo za sabo pustili tudi kakšni Pere Ubu in sam Captain Beefheart. Vendar pa to sploh ne pomeni, da skupina gradi na tej zapuščini, ravno nasprotno: zavrača vsak konvencionalizem in vsako podobno referenco. ŽŽW so edini in edinstveni primerek na tem koncu sveta. "Gre za evro-azijsko-ameriške navezave," pravi kitarist in pevec skupine Gregor in nadaljuje: "Vse, kar zašpilamo ameriško, zveni groteskno. Če igram rock and roll, je to burleska; če pride blues v komad ..." " ... se ga zbrca!" se vmeša basist, in pevec Ivo: "To izhaja iz tega, da Terens Štader reče, da je samo ena glasba: tista dobra in tista slaba!" Gregor pa nadaljuje: "Tako kot da je samo en bog! Mi smo najbolj trmasti antikristi. Amerika je prepolna teh žanrov, ki zahtevajo določeno stopnjo verjetja ..." in zopet Ivo, ki mu konča stavek: " ... fetišizma!" "Da!" mu vzklikne Gregor: "Mi tega preprosto nismo sposobni prebaviti."

In če se ŽŽW najraje sklicujejo na evro-azijske korenine, ne gre spregledati, da "so bile vmes tri velike bobnarske travme. Prva kaseta je eden bobnar, Druga liga je drugi, vmes je še Mirsad, ki ga zdaj ne bomo omenjali." "Vmes smo posneli še Srpčića, to bo morda izdano na kaseti na Madžarskem pri Trottel skupaj z novim materialom, brez Absent Minded," družno ugotavljata Ivo in Gregor. Po bobnarskih travmah pa je bil dokončno izbran bobnar Marjan, ki o svojem prihodu v skupino pravi: "Enkrat mi je Gregor omenil, da rabijo bobnarja. Našli smo se v prostoru za vaje. Bilo mi je nekam čudno, takrat sem igral z nekaterimi drugimi bendi. To je bilo zame nekaj novega in začeli smo delati. Nič posebnega, nekaj povsem naravnega v skupini." Marjanovo bobnanje lahko občudujemo še v skupinah Lolita in Dertum oziroma kot sam pravi: "Ostalo pride pa gre. Pa malo snemam, z Adijem Smolarjem sem posnel zadnjo ploščo, sem zraven pri Macbethu. Na sploh mi pa studijsko delo ni všeč." Gregor skuša obrazložiti sprejem Marjana v vrste skupine: "Od nekdaj smo se trudili, da bi to premleli s čim večjim številom bobnarjev in ravno prav je padel v novo gradivo," Ivo pa dodaja: "Evro-azijska kultura nam je manjkala!" Vendar ne le Marjanov balkanski talent, ampak tudi v besedilih in načinu vokalnega izražanja zasledimo na eni strani slovenščino, na drugi spreobračanje srbo-hrvaščine in na tretji češke, ruske elemente. ”Koncilija je rekel, da smo internet-etno-punk. Naši komadi niso narejeni iz kitice z A-B-A-B refrenom, ampak se deli tako menjajo kot kadri v filmu. Tudi besedila so v tej filmski konstelaciji oziroma kadriranju. En komad lahko zgleda kot film," razlaga Ivo, ki mu Gregor doda: "Gre za metonimično menjavanje sličic."

Kljub rednemu nastopanju skupine predvsem na slovenski periferiji pa smo po kasetni izdaji in sodelovanju na kompilaciji Druga liga, ki jo Grega primerja s Komunistično partijo sredi Osvobodilne fronte, zelo dolgo čakali na njihov nov izdelek. "Sam album smo mečkali od julija 97 do februarja 98. Snemali smo počasi, tri vikende. Najprej smo čakali, da smo dobili mašine, s katerimi smo postavili studio na noge v Kopru. Bili smo tudi poskusni zajci v njem. Zmiksali smo šele v novembru oziroma decembru in zdaj počasi delamo ovitek in tiskamo. Vzporedno se nam je koncertna in turnejska menežarija razvila do takšnih razsežnosti, da smo v lanskem letu izpeljali 14 turnej, 70 koncertov skupaj z ZPSV. Preprosto, ni bilo časa. Tak tempo se je izkazal kot zelo ploden. S tem CD-jem smo šli med klasike," obrazloži Gregor in nadaljuje: "Vse skupaj je več kot dobra rekreacija. Na ta način dobimo veliko svežega zraka, imamo kvalitetne informacije, frišno muziko, vidimo frišne ljudi. Predvsem smo veliko večji realisti kot takrat, ko smo izdali kaseto za FV. Takrat se nam sploh ni sanjalo, kaj to pomeni. Samoumevno smo pristali, da sami krijemo stroške izdaje. Keš, ki smo ga dobili za CD, smo raje dali v studio."

"Če se že igramo konceptualiste, moram omeniti razporeditev komadov na albumu, ki je takšna, da smo zastavili smernice. Na prvo mesto smo dali takšno čudo, kot je klasična kompozicija Hej živote, poslovica stara, na drugo Vetrico kot etno-rock in SAZU kot Zvonček (tisti iz ljubljanskega podhoda pri Metalki, op. BIGor), ki je naš novi porajajoči se projekt. Enkrat smo Braneta Koncilijo dobili na vajo, morda ga bomo še kdaj. Morda se bo razvilo kaj iz tega. Drugače smo zelo začutili Žoambote in upam, da ni tepka." Ena od opaznejših značilnosti albuma Laibach-Tiranha je, da ne gre za samostojen album skupine, ampak da ob njih najdemo tudi zaokrožen izdelek sovračev Absent Minded iz Branika. Tako lahko govorimo o split CD-izdaji, s tem pa se je še enkrat izkazala kolektivistična drža v ZPSV, ki skoraj vsak dan razburi koga na slovenski sceni. In če so člani ŽŽW aktivni tudi na drugih kulturnih poljih kot pisci Trobente (tedenskega glasila ZPSV) ali kot koncertni promotorji, svoje izkušnje in spomine prenašajo tudi v svojo glasbo. Ivo pravi: "Z našimi besedili brez opomb nam ne bi nihče rekel, da smo angažiran band. Je pa že forma naše glasbe taka, da direktno kritizira ali komentira dogajanje na sceni ali na kulturnem ministrvu.", Gregor pa dodaja: "Aleksander Mežek je rekel: 'Solze so kot biseri, bolečina jih rodi in iz bolečine se verz rodi.' V ljubezni smo vsi srečni, tako da o nesrečnih ljubeznih ne moremo kaj dosti pisati. Tisto, kar nas ziritira do prave mere, gre v obdelavo," ali po Ivotovo: "Tisto, kar ne zverziramo, gre v Trobento, in tisto, kar zverziramo, gre v Žoambote."

"Mi smo izraz kritičnih in izbirčnih ljudi. Če je Novi rock z mehko roko vzeta mladinska kultura, smo mi bolj osredotočeni na delo s kritičnimi in izbirčnejšimi mladimi ljudmi," meni o svojem aktivističnem početju Grega in kima Ivotu, ko ta pravi: "Mi ne verjamemo v 'generacijo x' kot Slavoj Žižek in Bogomir Kovač, v ene takšne medijsko napumpane oblake," in doda: "Oni mislijo, da se bodo kar zgodili mladi, svobodomiselni ljudje. Da se bodo planetarno rodili in se kar spustili v polento."

BIGor