Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

MANUEL PENA

The Texas-Mexican Conjunto: History Of A Working-Class Music

University of Texas Press, Austin 1985; 218 str., na prodaj v Knjigarni Kazina.

Romantizirana podoba "krasne", "čustvene" godbe z razpoznavno latinsko barvo in že na prvi pogled revnega, a veselega glasbenika, po možnosti pokritega s sombrerom, se v študiji Manuela Pena o teksaškomehiškem conjunto umika v luči preizpraševanja socialne, ekonomske in kulturne vpetosti glasbena sloga proletarskih mehiških priseljencih na ameriških tleh, predvsem v državi Teksas. Avtor popularni glasbeni slog proučuje v luči socialnih sprememb skozi "razredno diferenciacijo" teksaških Mehičanov v tem stoletju. Mehiški priseljenci so sprva predvsem "državljani drugega reda", razdvojeni med položajem relativno homogene etnične imigrantske skupnosti in prosperiteto "ameriškega načina življenja", povzpenjanja po družbeni lestvici, katerega predpogoj pa je kulturna asimilacija, sprejem vrednot in norm ameriške družbe.

Conjunto je glasbeni slog, ki se je oblikoval v tridesetih letih pod vplivi mehiške norteno muzike in je na ameriških tleh med imigrantsko skupnostjo postajal družabni glasbeni slog, ki so ga odlikovale predvsem raba harmonike ob značilni bajo sexto (dvanajststrunska kitara) in značilne modificirane glasbene oblike, denimo polka. Eden njegovih vodilnih zgodnejših izvajalcev, Narciso Martinez, je znal povedati: "Conjunto era pa' la gente pobre, le gente de rancho; la orquesta era pa' high society" (conjunto je bil glasba revnih, orquesta pa za visoko družbo). V tej izjavi se zrcali osnovna opozicija med conjuntom in orquesta tejana (teksaški orkester), med godbo "revnih" in godbo strunskega orkestra brez harmonike, ki je v sofisticiranosti, privzemanju estetskih norm srednjega razreda in glasbenih oblik od orkestrskega swinga do mehiškega bolera, označevala znotrajetnični (migrantski) antagonizem med (ruralnim, kmetovalskim) "delavskim razredom" in nastajajočim, asimilacijskim "srednjim razredom" ameriških Mehičanov. Ta prepad se je še posebej poglobil v obdobju po drugi svetovni vojni, v času vse večje urbanizacije, pomeščanjenja Mehičanov, ki so se nastanili v barrios San Antonia, Corpus Christija, Lareda in Houstona. Notranja zareza obenem napotuje na "zunanjo" mejo, na segregacijo med prevladujočo ameriško kulturo in migrantsko mehiško in po drugi vojni na še dodaten "zaplet" z ilegalnimi mehiškimi priseljenci iz osrednje Mehike in pokrajin norteno, ki so s seboj prinesel svojo muziko, drugačne preference. Vse to je prispevalo, da se je conjunto kot začetni razpoznavni glasbeni slog mehiških proletariziranih priseljencev začel oblikovati kot harmonikarska godba v tridesetih letih (N. Martinez, Santiago Jimenez), se po vojni do šestdesetih z novotarijami in eksperimenti moderniziran ustalil kot godba, ki jo izvaja štiričlanska zasedba (harmonika, bajo sexto, električni bas in bobni). Novi stil, ključni predstavnik nove generacije je Paulinio Bernal, je odlikovala melodična virtuoznost harmonikarjev s poudarjenim staccatom, upočasnjenostjo pesmi in tudi privzemanjem nekaterih repertoarskih potez drugih godb. Okrog leta 1960 je v conjuntu začel prevladovati konservativizem. Slog, ki je doživljal sunkovite spremembe, se je ustalil in zapiral. Nikdar dovolj medijsko podprt in donosen, vendar s svojo gramofonsko mrežo, se je vse bolj soočal z norteno glasbo, popularnejšo grupos tropicales (mehiška različica južnoameriške cumbie) in predvsem z medijsko močno musica moderna (s popularnimi "latinskimi" izvajalci, na primer Juliom Iglesiasom). Končni udarec je prišel z nepričakovane strani; ameriško "etnomuzikološko" zanimanje za conjunto kot del ameriške kulturne dediščine je vzbudilo pozornost tistih Mehičanov oz. njihovih potomcev, ki so se mu, "zastopniku" nizke kulture ranchera, ravno odtegnili. Conjunto je postal "vreden spoštovanja". Sočasno je to percepcijo pospremila romantizirana mreža festivalov conjunta.

Pena pravi: "Tradicija, ki je v osnovi reprezentirala protiideološki odgovor tejano delavcev na njihovo podrejenost ameriški političnoekonomski in kulturni hegemoniji, je postala dekontekstualizirana. Usmerjale so jo ravno institucije taiste hegemonije. Godba je bila oropana vitalnosti izvorne simbolne moči." Celotna vročična atmosfera conjunta je bila odlagališče in izraz kulturne neodvisnosti tejanov. Ni bila beg pred življenjem, marveč "pustolovščina v realnost". V šestdesetih se je konflikt med srednjim in delavskim razredom teksaških Mehičanov še poglobil. Prvi je sprožil pravo kampanjo proti staromodnim vrednotam, ki so ogrožale njihov na novo pridobljeni status. Dvajset let kasneje se je stvar torej obrnila. Med mnogimi dejavniki, ki so "oslabili" conjunto je bila še nadaljna pospešena migracija teksaških Mehičanov iz ruralnih predelov Teksasa v Kalifornijo. Tamkajšnje mešanje "mehiške" kulture z moderno popularno godbo je novo poglavje, ki ga Pena še ni napisal. Vzhodni Los Angeles, urbani barrio, zvok Los Lobos? Conjunto na sobotnih večerih v Teksasu sicer še ostaja glas drugačnega, različnega socialnega reda. A nič več tako močan, grozeč in celo konflikten kot je bil kratek čas. Usoda etničnih godb na ameriških tleh, ki postajajo vseameriške?

Ičo Vidmar