Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Dario Cortese

ANKALA

Rhythms From The Outer Core

(Network/Nika, 1997)

Yidaki, kot didžeriduju pravijo aboridžini, v sodobni popularni glasbi v zadnjih letih dobiva vedno vidnejšo vlogo, in tako spet prihaja v ospredje njegov prapomen: na začetku je bil zvok. Brneč, zavijajoč, ritmičen, z mnogimi nadtoni; neprekinjen tok zvoka didžeriduja je lahko tudi prispodoba za pot (zvočnih) sprememb, ki se nikoli ne konča. Po didžeriduju sega vedno več posameznikov in glasbenih skupin, ki očitno hočejo nekaj več in nekaj drugačnega; rezultati njihovih zvočnih raziskovanj so različni in le z redkimi izjemami niso presenetljivi.

Skupina oz. studijski projekt Ankala je nastal na pobudo nemške založbe Network, ki je želela izdati posnetke didžeriduja na način, ki bi ob upoštevanju tradicionalne vloge inštrumenta izžareval današnji čas in multikulturalnost njegove domovine. Zato je bila plošča že vnaprej “obsojena” na izstopajočo raznolikost in dinamiko, ki jo dosega le malokatera izdaja čarovnih zvokov tradicionalnega inštrumenta avstralskih aboridžinov. Jedro skupine Ankala sestavljajo Mark Atkins, Janawirri Yiparrka (oba sta potomca aboridžinov) in multiinštrumentalist Michael Atherton (dobro, hurdy-gurdy, djembe, tapan, darbuka, marimba). Gostujoči glasbeniki so prav tako “from Down under” in poskrbijo za še dodatno raznolikost glasbe s sopranskim saksofonom, tablami in harmoniko. Zvočno sožitje z zvoki didžeridujev je presenetljivo in spet potrjuje dejstvo, da je didžeridu inštrument izven časa in prostora: njegov zvok je z bogastvom nadtonov zaključena celota in glasba sama zase, po drugi strani pa se didžeridu odlično vklaplja v najrazličnejše sodobne glasbene zasedbe. Kombinacijam, ki jih lahko slišimo na tej plošči, prav nič ne manjka. V različnosti jih združuje prav zvok didžeriduja, ki je le v redkih primerih brneča spremljevalna podlaga, in prej izstopa kot pradavno glasbilo za ustvarjanje glasbe prihodnosti. V tem primeru ima ta izrazito svetovni prizvok, vendar didžeridu prav tako odlično “pade” v rock, različne trance variante in verjetno je ni glasbe, ki se ne bi skladala z zvokom enega najstarejših in najbolj preprostih glasbenih inštrumentov na svetu (morda je prav to razlog združljivosti). Različne zvočne podobe didžeriduja projekta Ankala razširja še informativna spremna beseda, ki med drugim posreduje tudi osebno izkušnjo Marka Atkinsa o tem, kako v avstralskem bushu prideš do dobrega didžeriduja.

Dario Cortese