GAVIN BRYARS

A Man In A Room, Gambling

(Point Music, 1997)

Bryars ga pihne: vedno si izmisli kaj, kar z glasbo samo nima veliko zveze. Njegova glasbena izrazna sredstva so prešibka, da bi vzdržala vso popularnost, ki jo uživa. Razlog je v zunajglasbeni domislici. Tu je velemojster.

Pred tridesetimi leti je potopil Titanik v plavalnem bazenu. Z vsemi dokumentarističnimi elementi: citati godbe, ki so jo menda igrali na ladji, ko se je nezadržno potapljala. Menda letos ne bo manjkal na podelitvi kipcev, ki jih pobere ponovni potop mita o Titaniku ...

Zdaj naklepa zgodbo o iluziji igre kart. Prav nič ne moti harmonska podložnost, ne besede v tujščini, preproščino preseže prav z besedo. Kulisa glasbe in besede nikjer ne zmoti pozornosti.

Bryars nikoli ni bil minimalist ali pa se je vešče umikal njegovim pastem. Zato ostaja zanimiv, njegova muzika pa v kategoriji "lepa". Ima dobre glasbenike, piše v kompozicijskem smislu "lahke" komade in preigrava zgodbe: od popularnih do specializiranih, prišepnjenih in glasno parolarskih. Škoda le, da si jih sam ne izmišlja kot pisatelj. Brez "navodil za uporabo" bi njegov muzikalni trud ostal v domeni "prezrto".

Bryars hazardiranju doda še tri "instrumentale". Mehka in vestno tkana zvočna tapiserija, ki nikoli ne prekrije umirjenega sanjača. Debela godala, gost zvok violončela in viole, vseskozi pa dobri glasbeniki. Ampak o njegovih glasbenikih in njem samem seveda ne gre izgubljati besed. Vsi skupaj enostavno delajo sodobno muziko. Da je mogoče polna citatov, grajena po predpisih in zakonitostih, tega danes nikogar ne zanima preveč. Tistih edinih dvanajst tonov je tako ali tako veliko premalo, da bi se dali uporabiti kot še nikoli doslej. Ostajajo samo kombinacije in spretnost že uporabljenega. Do novega izdelka in novih kombinacij. V tem je čar ponavljanja in Bryarsove domiselnosti.

In ko me premami hazard, si prevedem kvartopirska navodila Juana Munoza. Pa hajd na partijo pokra. Pospremljanega z zvoki klasičnega popa ...

SMeh