GOLDIE

Saturnz Return

(ffrr/London, 1998)

Nesporni prvi zvezdnik in ambasador drum’n’bass scene je po svojem prvencu iz leta 1995 (Timeless) končno izdal svoj drugi, močno pričakovani album, ki se imenuje Saturnz Return. Datum izida je bil napovedan že za lansko jesen, a je bil večkrat prestavljen, tako da so njegovi navdušenci album dobili v roke šele februarja letos. Po Timeless se je Goldieju marsikaj dogajalo. Postal je medijska zvezda, hodil z Björk, bil na MTV Music Awards, vodil uspešno založbo Metalheadz, šel na turnejo z regrupiranimi Jane’s Addiction ..., skratka, iz underground drum’n’basserja se je spremenil v visoko profilirano osebnost. Končal je sodelovanje s svojim dolgoletnim prijateljem in zvočnim tehnikom, Robom Playfordom, ker naj bi mu ta, malo pred izdajo, skril vse DAT-trakove z materialom za novi album. S kadrovskimi spremembami se je skoraj radikalno spremenila tudi Goldiejeva glasba, ki je na epskem Timeless naredila revolucijo, na Saturnz Return pa le še pobira ostanke frustracij, s katerimi Goldieju ni uspelo obračunati prej.

Dobrih 130 minut glasbe, ki jih je na dveh cedejkah skomponiral Goldie, je precej težko prebavljivih, še posebej, ker je zaigranih na tako zelo intimno noto, ki preveva celoten Saturnz Return. V osebni izpovednosti in kazanju svojih emocij je Goldie presegel celo najbolj mračne in čustvene albume svojih kolegov Trickyja (Pre-millenium Tension) in Björk (Homogenic). Prvo presenečenje za nepripravljenega poslušalca je komad Mother, v katerem si je Goldie (povsem nepotrebno in snobovsko) privoščil 30-članski orkester s poudarkom na godalih, ki so tako in tako pogost del drum’n’bass ambientov in podlag. Komad lahko uvrstimo nekje med moderno klasiko (Goldie kot skladatelj?) in breakbeatovsko elektroniko, pri kateri je sodeloval Matt Quinn (sicer Optical). Mother govori o odnosu, ki ga je imel Goldie do svoje odsotne matere, sedaj pa se opravičuje za vse barabije, ki jih je zagrešil kot B-Boy. V komadu Letter Of Fate prebira staro pismo, ki ga je napisal kot najstnik, ko je hotel narediti samomor. Truth, I’ll Be There For You in Believe so naslovi komadov, ki prikazujejo skesanega Goldieja, ki obračunava sam s seboj, potem ko je v Timeless obračunal z vsemi drugimi. Pri tem je pozabil, da pripada temnemu in hitremu delu drum’n’bass scene in nanizal kopico downbeatovskih komadov s sicer prijetnimi in izpovednimi soul vokali, na katere bi bil ponosen vsak jazz-stepper in ambientalec, ne predstavljajo pa pravega Goldieja. Vtis skuša popraviti nekaj bolj naspidiranih komadov, v katerih pa se pojavlja presenetljivo veliko kitar. Še posebej v Temper Temper, kjer je sodeloval Noel Gallagher na kitarah in Goldie na (poraznih) vokalih v stilu Prodigy. K sodelujočim zvezdnikom sodita še David Bowie (na komadu Truth) in KRS-One na vokalni hip hop-drum’n’bass mešanici Digital, ki je verjetno najboljši komad plošče.

Björk je v nekem intervjuju izjavila, da Goldie s Saturnz Returnom dela osebno »vendetto«, vprašanje je le, ali je potrebna. Drum’n’bass scena je s tem, kot že prej hip hop-breakdance scena, Goldieja delno zgubila, ker je odjadral v drugačne vode in ubral popolnoma drugačen pristop kot pri Timeless. Problem drugega albuma je tako rešen, saj Goldie zase verjetno misli, da napreduje. Z njegovega stališča je album fenomenalen. Vprašanje pa je, kako bodo reagirali poslušalci, navajeni dobrega starega Goldieja.

Jure Matičič