ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

D. Šostakovič: Simfonija št. 8

(Slovenska filharmonija, 1997)

Osma simfonija Dmitrija Šostakoviča izhaja v veliki meri iz prejšnjih treh (Pete, šeste in sedme, tako imenovane Leningrajske), a hkrati pomeni predvsem oblikovno morda skladateljevo najboljše delo. Odmeve pete simfonije, ki je največkrat izvajana in je za občinstvo tudi ena najbolj poslušljivih, najdemo predvsem v tematiki prvega stavka. Grotesknost sovjetskih proslav, ki jo obravnava v šesti simfoniji, najdemo v drugem in delno tretjem stavku, kjer se tematika preplete s prikazovanjem vojnih grozot, glavno temo Leningrajske simfonije. Zanimiva je predvsem oblika, saj avtor v petstavčni skladbi združi zadnje tri dele, ki so izvedeni v enem kosu brez premora. Gre torej za ogromen orkestrski dinamični razpon in grozečo dramatiko, ki jo prekinjajo lirični oz. na trenutke že kar eterični deli v godalih, to je v veliki meri dediščina Gustava Mahlerja. V ostalih treh stavkih srečamo obilico mojstrske polifone gradnje. Zadnji del namreč začenja s tokato perpetuum mobile, kjer skladatelj skozi ves stavek v neprekinjenem toku četrtink prikaže grozoto vojne. Sledi bolj lirična pasacaglia, na koncu pa dobimo še niz svobodnih variacij, ki se iztečejo v pojemajoč in veder plesni sklep. Interpretacijo dirigenta Jurija Simonova in orkestra Slovenske filharmonije odlikujejo jasnost, intenzivnost in predvsem izvrstna igra godal, ki imajo vseskozi vodilno vlogo; pri tem nikakor ne gre prezreti briljantnega sola trobente v tretjem stavku in solističnih vložkov drugih instrumentov. S pričujočim posnetkom smo dobili odlično izvedbo te malokrat izvajane simfonije, zato se plošča nedvomno uvršča med diskografske redkosti, kot je zapisal tudi Ivo Petrić v spremnem besedilu. V kolikšni meri bo glasba pritegnila široko glasbeno občinstvo, je seveda drugo vprašanje.

Gašper Troha