JIM O’ROURKE

Bad Timing

(Drag City, 1997)

GASTR DEL SOL

Camofleur

(Drag City/Domino, 1998)

Prehajanje glasbenikov iz ene projektne skupine v drugo (in stalno oplajanje z izkušnjami drugih) je na sodobni čikaški sceni postalo že pravilo. Gastr Del Sol je pravzaprav zasedba enega člana, Dava Grubbsa, ostali prihajajo in odhajajo, kakor jim narekuje srce. Najprej mu je bil v oporo Bundy K. Brown, ki je kasneje prestopil v Tortoise, sedaj pa dela v lastnem projektu Directions In Music. Grubbsu je bil že na drugem albumu Crookt, Crackt, Or Fly v pomoč glasbenik najširših obzorij, Jim O’Rourke. Tudi ta ni zdržal dolgo. Vzroki so večini verjetno nerazumljivi - Gastr Del Sol naj bi postali preveč popularni in ves medijski pomp je O’Rourku vzel preveč časa in požrl preveč živcev. Raje se posveča glasbi, in po neverjetno raznoliki vrsti sodelovanj in bizarnih samostojnih kreacij je še enkrat presenetil; tokrat s popolnoma akustično in obenem povsem poslušljivo ploščo Bad Timing. Na eni strani se je priklonil Johnu Faheyju, ko je prevzel njegov slog igranja akustične kitare, imenovan finger picking, na drugi strani odkriva zgodnji minimalizem Tonyja Conrada, ko komaj prepoznavno variira preprost vzorec. Občutek za pravo mero pokaže, ko se priključijo gostujoči glasbeniki. Ti se skoraj neopazno vključijo v počasi razvijajočo se skladbo in jo “vzamejo” v svoje roke s stopnjujočo intenziteto preprostih tekstur. Zelo blizu tistemu, kar je O’Rourke še prispeval na novem albumu Gastr Del Sol.

Ja, k sreči je še zraven na albumu Camofleur, ki zagotovo pomeni vrhunec njegovega sodelovanja z Davom Grubbsom, saj sta učinkovito združila tehnično znanje, producentske izkušnje ter obenem pustila dovolj proste roke številnim gostujočim glasbenikom.

Uvodno poigravanje bogatih harmonij nas zapelje. Tako in drugače. Je skladno in teksturno bogato zlitje akustičnih dialogov, sinkopiranih ritmov in elektronskega brnenja, ki ga preseka rezki izbruh trobente na obeh kanalih hkrati. Vendar nas Gastr Del Sol ne pusti prav dolgo v zvočni omami, vse skupaj bi bilo preblizu lagodnim bravuram jazz-rockovskih perfekcionistov izpred 20 let in več. Njuna prej nasilna prehajanja iz ubranega muziciranja vseh v področja elektronskega šumenja (nemških, kakopak) pomočnikov Oval in naprej v čista komorna razpoloženja se naenkrat zde povsem naravna. Pripomore Dave Grubbs sam, ko vse poveže z umirjeno interpretacijo, in še tu, ko je skoraj smrtno resen, se mu v besedilo pritihotapi humorni preblisk.

Večina zvočnih zapisov je sestavljena iz medsebojno prelivajočih se delov. Drugogodbaška poskočnica preide v duel akustičnih kitar, klavirska skladba preskoči v krasen part z lap steel kitaro in motečim elektronskim podrhtavanjem nekje spodaj. Plošča Camofleur nam zaradi nenavadnih zlitij ob prvem poslušanju marsikaj prikrije, prisluhniti ji je treba kar se da pozorno in ves “trud” bo bogato poplačan. Kajti gre za delo, ki ne le izkorišča posodobljene glasbene prakse, ampak se jih obenem loteva pazljivo, izbira le trajnejše oblike, drzno tehta posamezne vplive in izkušeno izpelje vsako skladbo v zaključeno celoto. Skratka esencialno.

Janez Golič