SHELLAC

Terraform

(Touch and Go, 1998)

Medtem ko naši vrli distributerji čakajo na izid tega jubilejnega 200. albuma čikaške založbe Touch and Go na CD-formatu, se na drugih koncih sveta nova vinilna poslastica čikaških Shellac prodaja kot tople žemljice. Naši glasbeni fanatiki so se morali sami znajti: s trebuhom za kruhom so prestopili mejo in že so se znašli primerki tega 180- gramskega vinila na gramofonih tudi v naših domovih. Morda bi morali pri Zvezi potrošnikov ustanoviti posebno komisijo za ocenjevanje dela naših ploščarjev, ki so se še enkrat izkazali za več kot nekorektne in ignorantske do kupcev, vendar pustimo to zgodbo ob strani za kdaj drugič. Pred nami je dolgo pričakovani drugi album skupine Shellac, o katerem so se v preteklem letu razširile različne govorice: da Albini ni zadovoljen z njim, da je bil Albini pod močnim vtisom oziroma pritiskom početja skupine Tortoise itd. Res je, da je plošča bila narejena že v letih 1995 in 96 ter da so ji Shellac dali čas, da odleži, kot da bi hoteli preveriti njeno izvenčasnost. To pa je bila tudi dobra promocijska potegavščina, s katero se je dočakala jubilejna številka izdaje čikaške Touch and Go, ki so ji bile različne ekipe z Albinijem na čelu od nekdaj zveste.

Album Terraform je kljub dvoletni starosti še kako vroč izdelek in pravo presenečenje tako za stalne spremljevalce Albinijevega ustvarjanja kot tudi za laične (ne)poznavalce njegovega početja. Presenečenje albuma je v umiku Steva Albinija z ostro kitaro v ozadje, ko je prepustil glavno vlogo psiho bobnarju Toddu Trainerju. S trmastim, žilavim in razčlenjenim ritmom se nam prikupi že v uvodni, desetminutni skladbi Didn't We Deserve A Look At You The Way You Really Are. Z zelo linearnim ritmom brez kančka izgube duše in dinamike je dosegel potrditev, da je lahko tudi ena sama skladba neopazno večna, le da bobni zapojejo. Basist Bob Weston je prevzel nase melodijo in daje novim skladbam poseben žar, medtem ko Albini le sonično uletava z agresivnim kitarskim ritmičnim hrupom in posega tudi po znanih hardrockovskih rifih, kot je npr. Smoke On The Water. Največje presenečenje albuma pa se skriva v pevcu Albiniju, ki dobesedno zapoje, česar doslej pri njem nismo bili vajeni. Popolno zlitje treh močnih glasbenih individualcev potrdi staro, že potrjeno pravilo, da so v rocku najmočnejše ravno trojke. S Terraform je trio Shellac potrdil, da še vedno velja za enega najmočnejših in najustvarjalnejših v sodobnem rocku z nekonvencionalnimi odkloni v minimalizem, ki pa še kako bogati njihovo izraznost in prepoznavno univerzalnost.

BIGor