MUNADJAT YULCHIEVA AND ENSEMBLE SHAVKAT MIRZAEV

A Haunting Voice

(Network/Nika, 1997)

MATLUBEH

The Turqoise of Samarkand

(Long Distance, 1996)

Vrtinec godbe cedejk pozvanja s snom daljnega vzhoda in z žarom arboperzijskih noči ter čarno zarisuje domišljijske podobe pozabljenih časov, krajev in svetov. Dva ženska glasova pojeta. Pojeta danes, pojeta včeraj in pojeta jutri. Pojeta človeku in pojeta bogovom. Munadžat Julčeva (njeno ime poje Povzdignjena k bogu) je največja sodobna uzbekistanska pevka klasične glasbe, pravi spremna knjižica; tudi Matlubeh je velika, največja, čeprav pravi spremna knjižica, da je mala žena z nežnimi očmi košute. Prva je klasična pevka, pevka blizu konceptu sufizma, silsila, ki poje tudi tradicionalne pesmi, druga je tradicionalna pevka, ki blesti kot dragulj v ljudskih napevih in umetelnem, učenem šašmakamu. Prva je Uzbekinja, druga Tadžikinja države Uzbekistan. Tadžiki in Uzbeki so si kulturno silno sorodni (če izvzamemo, da je jezik Uzbekov podoben turškemu, jezik Tadžikov pa je bližji perzijščini, a v dolgih stoletjih sožitja sta se oba pomešala), oboji častijo in slavijo glasbo. Oboji živijo glasbo. Tudi Munadžat in Matlubeh sta si podobni kot sestri, kot jutro in večer, kot solza in nasmeh, kot glas in glasba. Ne pojeta z ustnami, ampak s srcem. V bistrem studencu njunih glasov tožijo bolesti in žuborijo radosti življenja, spletata se svilena svetloba in žametna tema, razkošno se boči mavrica glasovnih barvanj in visoko se dviga barviti vodomet šustev. Vabita, da se potopimo v njun spokojni tolmun zvokov in potonemo v njegovih skrivnostnih smaragdnih globinah - za vedno!

T. Capuder