Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Terens Štader

CLARENCE GATEMOUTH BROWN

Cankarjev dom, Ljubljana, 10. februar 1998

Clarencea Gatemoutha Browna smo res že videli v Gallusovi dvorani, toda razen povsem materialistične potrebe - videti enega med onimi, ki je v svoji petdeset let dolgi karieri obogatil in stapljal zvočne razsežnosti konstitiutivnih žanrov temnopolte popularne godbe - ni bila zadovoljena nobena druga. Šerif iz Louisiane sicer še vedno ima klobuk trikov, je pa za svoja leta in svoj status tako rekoč presenetljivo sramežljiv, nekoliko preveč napet, v govornih vložkih ni tako showmanski, kolikor je bilo pričakovati, je rahel nečimrnež, ki v pavzi podpisuje zgoščenke pred vrati dvorane, je še vedno sposoben kitarski stilist, a žal tudi upehan vokalist. Clarenceova senca je danes znatno večja od njega samega, kar poudarja tudi marketinški pristop naslavljanja njegovih albumov, in ko živa izvedba postane le senca mita, potem je bolje vse prepustiti mitu. Kajti če bi Clarence Gatemouth Brown in njegov menedžment leta 1998 želela ponuditi zabavo na ravni opevanih, "mistificiranih" zgodb iz preteklosti, bi se morali potiti veliko bolj. Vsaj kar se tiče zasedbe, ki bi takrat potencialno utegnila prikriti tisto, kar so leta naredila Clarenceu Gatemouthu Brownu.

Zadnje čase je opaziti zagreto obiskovanje koncertnih nastopov tako imenovanih legend. Nastop Clarencea Gatemoutha Browna je neposredno sprožil vprašanje o razlogih za to. Mar obstaja strah izgube korenin in pojdimo se jih dotaknit? Oni, ki korenine poznajo, jih bodo stežka pozabili, drugi, ki jih ne poznajo, pa jih bodo stežka odkrili prek izvirnih, a danes oglodanih avtoimitacij iz preteklosti.

Terens Štader