DIRTYS in THE MI

KUD France Prešeren, Ljubljana, 12. februar 1998

Punk se ne dogaja v velikih dvoranah za večtisočglave množice, ampak v majhnih, zakajenih in z alkoholom zasmrajenih prostorih. Tokrat se je lahko vsakdo, ki misli, da je punker oziroma da je njegova duša punkerska, v bolj kulturnem prostoru neposredno srečal s sodobno ameriško punk rock produkcijo in slovensko punkovsko realnostjo. Za punkovsko gibanje je od nekdaj veljalo, da bodri delo skupin in vsakega posameznika, vendar so to le idealistične sanje konec 20. stoletja za Slovenijo. Na samem koncertnem prizorišču se je izkazalo, da se je zbrala dokaj maloštevilna kopica fanov rockovske godbe, ki se radi vedno znova predajajo novi skušnjavi oziroma ostajajo na liniji še nepreverjene ponudbe.

Nehvaležno vlogo predskupine je prevzel kvartet The Mi, ki se naslanja na zvok kalifornijskega punka, katerega zaščitni znak je na primer kalifornijska založba Epitaph. Ne moremo se zgražati nad početjem domačih skupin, če pa te nimajo zaledja med domačo publiko. Kljub temu pa je kranjska punkovska skupina odigrala solidno s korektno odigranim in naštudiranim odrskim nastopom. Ena od njihovih značilnosti, ki je ne srečamo tako pogosto pri naših skupinah, pa je tudi poskus komunikacije s publiko, kar jih je na trenutke delalo prav naivne. Vendar pa sta ravno skozi to žareli iskrenost in ljubezen do svojega početja s primanjkljajem tistega prepotrebnega kančka energičnosti, ki bi špricala.

Vedno znova se potrdi, da ima omenjeno energičnost skoraj vsaka ameriška skupina, ki dela tudi v najmanjši garaži. The Dirtys so udarili in tudi pošpricali z močnim šusom, ki izvira iz dveh polov: iz močnega naslanjanja na trde punkovske obrazce in koketiranja z bluesovskimi elementi. Trgale so se strune in lomile so se bobnarske palice, to je ustvarjalo ozračje, da skupina misli več kot resno. Nastop je bil kratek in jedrnat, njegova bombastičnost je marsikomu očistila ušesa in tudi razbila zabetonirane možgane. Kljub sunkovitemu drvenju The Dirtys je bilo več kot opazno, da bolj ko se je bližal konec, bolj je vpadala koncertna neposrednost, vendar po zaslugi hladne, mrtve slovenske publike v krču, ki kot da enači punkovski koncert z gledališko predstavo. Varovanci založbe Crypt so predstavili današnjo ameriško punk rock realnost brez punkovske ikonografije, ki je verjetno tudi odbila slovensko novodobno punkovsko generacijo, da bi si ogledala ta pravi punk koncert. Tako se je dokončno potrdilo, da punk ni mrtev, mrtvi so samo punkerji!

BIGor