Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jure Matičič

GREEN DAY

Hala Tivoli, Ljubljana, 15. februar 1998

Od koncerta skupine Green Day verjetno nihče ni pričakoval veliko. Obetala se je pač še ena od mnogih teenagerskih pop’n’punk’n’rock zabav za tiste, ki se jih še vedno drži MTV-jevska punk evforija, kateri so Green Day pripadali z albumi Dookie in Insomniak v štirinajstmilijonski nakladi. Vključen je bil tudi njihov prvi koncert pred ljubljansko publiko. Takrat je bil nastop sicer korekten, le da je marsikoga odvrnilo njihovo snobovsko zvezdniško vedenje. Pri albumu Nimrod se je za Green Day začela očitna preobrazba, ki je, če že ne toliko pri sami glasbi, verjetno najbolj radikalno vidna prav pri koncertnih nastopih.

Tivoli sicer niti približno ni bil tako zaseden kot na njihovem prvem koncertu v Ljubljani. Zbralo se je le okoli dva tisoč oboževalcev, večinoma teenagerskega prepričanja, ki še vedno verjamejo v Green Day. Za to imajo očitno dober razlog, kar je kasneje skupina suvereno dokazala. Najprej smo se morali prebiti skozi brezdušno jamranje in izpraznjene zvoke skupine D-Generation, pri čemer je bila verjetno največja zabava, ko se je pevec pred ne preveč navdušeno publiko skoraj popolnoma slekel in v zadnjih vzdihih pokazal svojo zadnjico. Pha!

Green Day so tokrat pokazali veliko več kot le standardni punk’n’rock za teenagerje. Pevec in kitarist Billie Joe (Armstrong) je publiko ves čas držal v suspenzu in jo z domišljavimi show-biz potezami vrtel okoli svojega malega prsta. Nazadnje niti ni bila toliko pomembna glasba in tistih par hitov, ki so do konca znoreli publiko, ampak je veliko vlogo odigrala izboljšana karizmatičnost in domiselnost skupine. Kje drugje bi lahko videli neke vrste punk session s komedijantskimi metal in jazz vložki, ki so publiko verjetno presenetili, prispevali pa k splošnemu dobremu občutku (in vzdušju)? Green Day se je nenazadnje splačalo videti že zaradi samega briljantnega nastopa, ki je v veliki meri presegel tisto, kar so nam pokazali prvič.

Jure Matičič