Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Peter Barbarič

MATT DARRIAU'S PARADOX TRIO

Pod Belvederjem, Izola, 24. 2. 1998

Zamislite si koncert Darriauja in njegovih Paradox Trio v samotni pizzeriji/bifeju/kafani, na plaži tam nekje ob morski obali, in to povrh vsega še na pustni torek ... Blodnje! Ampak nemogoče postaja mogoče. Skrajni čas je, da se otresete prepričanja, da se lahko kvalitetni "uvoženi" koncertni dogodki zgodijo le pred s toplimi alternativnimi vibracijami prepojeno ljubljansko publiko. Po Sloveniji se skriva množica prizorišč, katerih ambient in obiskovalci lahko ustvarijo prav osvežujoče razmere nastopanja.

Obmorska pizzerija/bife Pod Belvederjem v bližini Izole je bila prizorišče že več tovrstnih uspelih koncertov (kot prvi so vanjo zašli Hoven Droven). Paradox Triu in Darriauju je njeno nadstandardno kafansko okolje (z lesenim stropom, kak meter in pol visokim odrom in s kaminom) nedvomno godilo. S toplim in polnim zvokom in sproščenim, a energičnim igranjem so začarali skoraj vse navzoče: pustne šeme, ki so prišle "strašit na jazz koncert", brkatega balkanskega natakarja ter nekaj deset lokalnih in zamejskih alternativcev. Ta večer v skupini ni bilo šibkega člana. Najbolj prijetno sta me presenetila kitarist Shepik in čelist Cappadocia. Shepik se je iz moža v ozadju postavil ob bok samemu Darriauju in tako suvereno jadra po balkanskih in bližnjevzhodnih zvokih, da bi se mu moral prikloniti tudi vsak drugi balkanski romski Hendrix. Podobno velja za Cappadocio, ki je zavrgel resnobnost Knitting Factory in zdaj veselo poplesuje skozi skladbe. Pihalec Darriau in tarabukist Salifoski z novo porazdelitvijo vlog ne štrlita več toliko ven iz ekipe. A prav po zaslugi tega dejstva so Paradox Trio na pustni torek surfali po Piranskem zalivu pred sabo s takim zaletom, da so njihove smrtno nevarne zvočne akrobacije med Balkanom, jazzom in (dokaj redko) newyorškim avantgardizmom delovale kot nekaj čisto naravnega ali celo nujnega, kot glasbeni izraz, ki je uspešno shodil. Sploh sem že večkrat izjavil, da odpirajo nori Newyorčani Balkanu vrata v naslednje glasbeno tisočletje.

Peter Barbarič