LETO KONJA (Year of the Horse)

režija: Jim Jarmush; nastopajo: Neil Young, Ralph Molina, Frank (Poncho) Sampedro, Billy Talbot ...; producent: L. A. Johnson; fotografija: L. A. Johnson and Jim Jarmush; montaža: Jay Rabinowitz; zvok: Tim Mulligan; glasba: Neil Young and Crazy Horse. 35 mm, 107 min., barvni, Dolby, ZDA, 1997.

Najnovejši film neodvisnega newyorškega režiserja Jima Jarmusha je "rock'n'roll dokumentarec" o Neilu Youngu in njegovi skupini Crazy Horse.

V svojih zapiskih o filmu Year of the Horse Jarmush ne skriva navdušenja: "Že dolga leta sem strasten oboževalec Neila Younga." Pove, da je med pripravo scenarija za prejšnji film nenehno poslušal njegovo glasbo in tiho upal, da bo sprejel ponudbo in napisal glasbo za film Dead Man. Ko se je kanadski rocker po ogledu prve zmontirane kopije odločil, da bo napisal filmsko partituro, je bil Jarmush vzhičen od veselja. Youngova odločitev je pripeljala do vrste kasnejših sodelovanj: ob režiji dveh glasbenih videospotov Dead Man Theme (1995) in Big Time (1996) je Jarmushu predlagal tudi pripravo celovečerca Leto konja (1997).

Film Leto konja je popolni odsev Jarmushevega oboževanja Neila Younga in slogovno spominja na fanzine. V obliki kratkih intervjujev nam režiser predstavi člane skupine, odrsko ekipo, Neilovega očeta in seveda samega mojstra, ki pripovedujejo zgodbe iz zaodrja in obujajo spomine na "trideset let popolne norosti" (kot je glasbeno delovanje označil eden od članov skupine). Za osvetlitev glasbenega delovanja in za vzpostavitev potrebne zgodovinske razsežnosti je Jarmush uporabil arhivske posnetke iz obdobja od leta 1976 do 1986. Film ohrani v središču pozornosti glavno prizorišče dogodkov: koncertni oder. Jarmush se je leta 1996 pridružil skupini in jo spremljal na koncertni turneji po Evropi in ZDA. (Živi posnetki te turneje so pred kratkim izšli na istoimenskem dvojnem CD-ju.)

Umetniško, visokostilizirano in prefinjeno fotografijo, sicer značilno za Jarmusheve filme, je tokrat nadomestila groba, "nepopolna" slika. V filmski špici lahko preberemo: "Ponosno posneto s super-8 kamero." Zrnati, neolepšani posnetki (povečani na 35 mm) predstavljajo režiserjevo filmsko odslikavo "tistih surovo-čustvenih stvari" (kot bobnar Molina označi njihov zvok). V intervjuju za New York Times je Jarmush opisal Younga z besedami: "Perfekcionist, ki zajame tudi nepopolnost." Young natančno ve, kakšen zvok hoče doseči. Na vajah, pred koncerti in po njih neumorno dodeluje najmanjše podrobnosti. Če stvari ne tečejo, kot si zamisli, postane čustven ali celo jezen. Čeprav mu je, kot vsem velikim glasbenikom, povsem jasno, da tehnična popolnost ni dovolj. Najmočnejši glasbeni trenutki so običajno tisti, ki se zgodijo nepričakovano; pogosto prav takrat, ko popolnost sreča nepopolnost. Prav za Younga in njegovo skupino Crazy Horse je značilno, da se stvari rahlo izmaknejo nadzoru. Očitno je prav to tista magična kombinacija, ki najbolj tekne Youngovim oboževalcem. Year of the Horse vztrajno opozarja - predvsem tiste, ki (tako kot jaz) niso posvečeni v Youngov repertoar - da je najpomembnejša prav ta neponovljiva kemija, ki se pretaka med Neilom Youngom in njegovimi Crazy Horse (sodelujejo že od leta 1969). Ti fantje so preživeli (in soustvarili) desetletja zgodovine rock and rolla. To je pravi rock'n'roll: en, dva, tri - gremo. Frank "Poncho" Sampedro (kitara): "Če se ustavim in začnem razmišljati o tem, kar igram, se popolnoma zgubim. Šele ko izklopim svoje misli in se prepustim glasbi, me odnese." In takšen je tudi filmski pristop Jima Jarmusha.

Koen Van Daele (prevod Sabina Potočki)