Alec Empire

The Destroyer

Ime Alec Empire (seveda ni njegovo pravo) zveni, kot bi ga potegnili iz Lucasovih filmov, kjer je Alec potencialni sopotnik Luca Skywalkerja in Hana Sola v boju proti imperiju, ki požira vse, kar je svobodno in misleče.

Primerjava s Star Wars ni naključna, saj se je Alec Empire s tem imenom že poigral na solo albumu Generation Star Wars, na naslovnici pa malce ironično lebdi uporniško plovilo "X-wing starfighter". Ampak primerjava ni le estetska, tudi ideološko se Alec lahko identificira z vsemi vrstami upornikov in s tistimi, ki hočejo na vsak način zrušiti obstoječ sistem (mogoče slednje kar preveč diši po Laibachu). Prezira vse vrste omejevanja, je radikalni levičar, sovraži naciste in od občinstva pričakuje, da bo glasbo dojelo kot politično manifestacijo in se ji ne bo predajalo po raversko (pod vplivom drog in z željo, da bi ušli vsakodnevni monotonosti tako, da zapadejo v drugo, klubsko monotonost). Prehajanje iz ene scene v drugo je kameleonska lastnost, ki jo Alec ima in tudi izkoristi jo do konca. Druga lastnost je, da scene zapusti takoj, ko postanejo klišejske, ko začnejo omejevati in postavljati preveč pravil. Njegova tretja lastnost pa je ... nihče ni popoln. Tudi Alec Empire, zvezda freigeistovske elektronike, ne more zbežati pred omejitvami, ki jih sam postavlja.

Rodil se je leta 1972 v Zahodnem Berlinu. Pri osmih letih je začel igrati kitaro, pri desetih je bil eden od najboljših breakdancerjev v Berlinu. Ko je bil star enajst let, je bil priča komercializaciji rap glasbe - prve, ki jo je imel zares rad. Sledilo je obdobje, ko je vse skupaj zasovražil in ustanovil punk bend Die Kinder. Potem, ko je šel tudi punk rakom žvižgat, se je Alec odtujil od vseh in začel poslušati klasiko (Debussyja, Schoenberga in Bartoka) ter zabijati čas z video igricami in eksperimentiranjem s štirikanalko in kolaži, ki jih je delal s kitarskimi efekti. Prišel je na misel, da lahko glasbo dela tudi brez sodelujočih "izdajalcev". Poleti leta 1988 je v Nici zašel na svojo prvo acid house zabavo. Seveda ga je "atonalen pop" pritegnil, in ko je prišel nazaj v Berlin, je takoj začel zbirati denar za sampler. Acid je takrat (v zgodnjem obdobju) pomenil odpor, neupoštevanje politike promocije in popolno zanikanje sistema. Na žalost se je tudi acid house hitro komercializiral in padel pod pritiskom medijev. Po padcu berlinskega zidu se je v zapuščenih stavbah zvrstila množica techno zabav. Takrat (leta 1991) je Alec tudi naredil živi debi v klubu Tekknozid. Kmalu za tem so v Berlin prispeli Underground Resistance in nastala je detroitska naveza. Seveda je zaradi združitve zacvetel tudi nacionalizem in, seveda, nacizem, glavna tarča Aleca Empira in skupine Atari Teenage Riot, ki jo je ustanovil leta 1992. Nekateri novinarji trdijo, da je bil Alec Empire med prvimi, ki so v Berlinu producirali techno. Revija Spex ga je razglasila za prvo pravo nemško pop zvezdo devetdesetih.

Atari Teenage Riot (ATR) je verjetno najbolj znan in odmeven, čeprav glasbeno najbolj preprost Alecov projekt. No, mogoče je projekt napačna beseda, saj ATR deluje kot tradicionalna skupina, bend, ki se sicer giblje v elektronskem mediju in se napaja z elektronskimi aparaturami, v sebi pa vendarle nosi nekaj, kar jo povezuje z rockovsko miselnostjo. In to niso le sempli kitar, ki se v njihovih komadih pojavljajo v družbi z (Roland) bas bobni 909, breakbeati pod močno distorzijo, impresivnimi, medlimi acid efekti, manga sempli in jeznimi, neposrednimi vokali. ATR so brezkompromisni, povejo, kar hočejo, in to takoj, brez zadržkov. Za seboj imajo tri albume: Delete Yourself, Future Of War in Burn Berlin, Burn (ki je nekakšna kompilacija prvih dveh). Njihova fonoteka vsebuje tudi okoli sedem singlov, med katerimi se najde tudi eden, ki so ga delili z angleškimi somišljeniki Asian Dub Foundation. Od konvencionalnega techna jih ločita prav njihova konstantnost in želja, da ne bi usahnili po dveh EP-jih ali pa padli pod kakšno drugo ime, kar je sicer grda navada večine elektronskih producentov. Poleg Aleca sta v skupini še Hanin Elias, ki prihaja iz Damaska, in MC Carl Crack iz Swazija. Po EP-ju SuEcide in komadu Hetzjagd Auf Nazis se je za skupino začela zanimati angleška založba Phonogram. ATR so z njimi podpisali pogodbo pod pretvezo, da so nekakšen pred-prodigyjski technopunk bend, ki bi se ga dalo lepo izkoristiti in bi se dobro prodajal. Vse skupaj pa je bilo mišljeno kot prevara, da bi nabrali dovolj denarja za ustanovitev lastne, samostojne založbe, kjer ne bi bili pod nadzorom različnih AandR tiranov. Po dveh izdanih EP-jih je bil strogo nekomercialen material, ki so ga ATR posneli za album, preveč hrupen, zato so jih pri Phonogramu odpustili. Z denarjem, ki so ga dobili vnaprej, so ATR leta 1994 ustanovili založbo Digital Hardcore Records (DHR) s sedežem v Berlinu in Londonu. Njihov slogan je "Riot sounds produce riots". Zaradi te prevare je angleški glasbeni tisk še vedno zelo previden in zadržan glede ATR.

Poleg njih so pod okriljem založbe še različni bendi in posamezniki, ki se prištevajo h kategoriji digital hardcora kot izraza, ki so ga (spet) izumili novinarji, da bi to smer ločili od angleškega hardcora in jungla. Ec8oR, Christoph De Babalon, Shiuzo, Sonic Subjunkies so le nekatera imena, ki ustvarjajo popolnoma novo sceno v Berlinu, po Evropi in nenazadnje v Ameriki, kjer so ATR že sodelovali na turnejah Wu-Tang Clana, Rage Against The Machine in Becka. V osvajanje Amerike sodi tudi distribucijska pogodba z založbo Grand Royal, katere lastniki so Beastie Boys, in ponovna samostojna turneja z bendi iz DHR. ATR se kljub rabi breakbeatov v glasbi močno razlikujejo od angleške jungle/drum’n’bass scene, ki jo sedaj načeloma zavračajo kot neuporabno in dopolnjujejo z nečim, kar je zelo blizu gabberju in hardcoru. Mnogi so jih primerjali z MC5 in Public Enemy. Od Angležev bi verjetno mirno sprejeli le kakšnega techstepperja, na primer Eda Rusha. Nemška scena gradi na hrupnejši glasbi, na bolj umazanih, thrasherskih, industrijskih elementih, kot jih uporabljajo Panacea, Heinrich At Hart, Problem Child in drugi pri založbi Position Chrome. Ta pripada še eni pomembni nemški založbi, Force Inc., lastnici Mille Plateaux in Riot Beats, pri katerih je Alec Empire izdajal solistične projekte.

Tu se podajamo na ozemlje, ki je mnogim neznano. Alec ima za seboj že pet samostojnih albumov: Limited Editions 1990-94, Low On Ice, Generation Star Wars, Hipermodern Jazz 2000.5 in Les Etoiles Des Filmes Mortes. Vsi trdno pripadajo tisti smeri, ki se enotno imenuje elektronika, in to pri eni od najbolj intelektualno nabitih založb, Mille Plateaux. Uporabljeni so različni žanri, od zgodnjih breakbeatov (med drugimi je tudi Aphex Twin na zgodnjem albumu Classics uporabljal junglistične beate), strašljivih dubovskih ambientov, squarepusherskih ekskurzij v drum’n’bass do trip-hopa in space (ali mogoče scratch?) jazza. Mille Plateaux mu daje možnost, da izrazi še druge, bolj osebne in subtilne stvari kot pri ATR, čeprav so bili ti zadnje čase močno v ospredju, še posebej kar se tiče turnej. ATR material običajno posnamejo zelo hitro, pri tem uporabljajo slavni Atari 1040 kot sekvencer. Pri Mille Plateaux pa se je Alec tudi po tedne osredotočil na komade in jih na koncu spet posnel zelo hitro.

Šef založbe je Achim Szepanski, njen uradni filozof in strateg, ki je založbo ustanovil pod močnim vplivom Deleuzovega mišljenja in po principu rizome, neskončnega labirinta z nešteto odprtimi možnostmi. Tudi drugi producenti pri založbi so v veliki meri pod vplivom Deleuza, čeprav se Alec Empire nikoli ni spuščal v preveliko filozofiranje, ampak je vse svoje misli raje povedal naravnost. To je verjetno eden od razlogov, zakaj je Mille Plateaux lani zapustil in ustanovil lastno založbo Geist. Prva izdaja je bila kompilacija The Geist Of Alec Empire, v kateri je spremenil vrstni red komadov, ki jih je izdal za Mille Plateaux, in jih spravil na tri cedeje. Tako je sklenil novo obdobje, ko se noče več identificirati s psevdointelektualno elito, ki sedi na samem (za njih navideznem) vrhu elektronske produkcije. Spor z Achimom se je začel na lanski avstrijsko-nemški turneji s Techno Animalom in kasneje DJ Spookyjem. Achim mu je v hudi estetski debati očital, da lahko hrupna glasba, "noise", kot ga delajo ATR, preraste v totalitarizem (kot pri industrial glasbi), in to je bil močan udarec za radikalno levičarskega in antinacistično usmerjenega Aleca Empira. Ostal je le Duh Aleca Empira, ki bo verjetno strašil še naprej. Mogoče je pretirano, da 25-letnik izda zbrana dela, ampak Alec že sedaj deluje kot izkušen veteran.

Atari Teenage Riot bomo lahko videli 23. 4. 1998 ob 20.00 v Ljubljanskem K4.

Jure Matičič