Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Viva

Cenzura smrdi!

Zadeva Strelnikoff nas je napeljala na brskanje za poskusi prepovedi in glasbene cenzure v preteklosti. Najdba je presenetljivo bogata, zato se v podporo vroči domači zadevi tokrat ukvarjamo z izbranimi primeri prepovedovanja naslovnic plošč.

Cenzura v glasbi je dokazano prisotna vsaj, odkar je moral Verdi spreminjati Traviato. Verjetno že prej, a priznam, da me tako strašansko daleč nazaj ni mikalo brskati. Ker vsi vse večkrat mislimo, da nas nič več ne more presenetiti, so zanimivejši (post)moderni odzivi na umetniška postavljanja zrcal in "zbadljivke". Prvih (reakcij) bo sicer vedno nekoliko manj kot drugih, ker jih samooklicani varuhi morale vseh pač ne doumejo. Prepovedati bodo skušali samo tiste izdelke, ki jih bodo dobili v roke. Ali so v zgodovini založbe dvigale prah okrog svojih varovancev zanalašč ali pa so bile resno zaskrbljenje zaradi stvaritev glasbenikov? Dejstvo je, da so se na tapete najrazličnejših organizacij, ki skrbijo zaradi raznoraznih "nekorektnosti" glasbenih izdelkov, le redko kdaj prilepili izdelki, ki prihajajo iz neodvisnih založniških hiš. Cenzuro so že od začetkov vršili vsi segmenti glasbene industrije - od delavcev v tovarnah, kjer so protestirali zaradi proizvodnje plošč in tiskanja ovitkov nevklopljenim skupinam, do trgovcev, ki nosilcev zvoka niso hoteli prodajati, jezdecev plošč, ki jih niso hoteli vrteti, in, najbolj ironično, založniške hiše, ki so izvajale prvo cenzuro. Kasneje so na vrsto prišle oblasti, ki so jih le sem in tja zaplenile ali prepovedale, in varuharske organizacije, ki dosegajo take in drugačne obsodbe glasbenih izdelkov. Kupci? Ne, ti imajo za nezadovoljstvo nad ploščo vedno alternativo - second hand ploščarno za vogalom.

Na začetku se je v rock'n'rollu vse vrtelo okrog muzike same. Bila je nekaj novega, mladega, divjega, prej nikoli slišanega, nevarno mobilizacijskega. Tarče cenzorjev so tako rekoč v trenutku postali radijska postaja, besedila, televizija, imena skupin, koncerti itd. Naslovnice albumov so puritance začele zbadati šele takrat, ko so se glasbeniki odločili, da bodo ta del izdelka spravili v kontekst, ki so ga zajemali tudi v glasbi, besedilih, pri obnašanju, oblačenju... Nasmejani, srečni in zadovoljni glasbeniki so se v drugi polovici šestdesetih z naslovnic, ki so bile odslej vse pogosteje znak njihovega uporništva, umikali. Glasbeniki so naleteli na zgražanja in nasprotovanja ovitkom na najmanj dveh ravneh. Najprej so nanje pritiskali založniki, in če so te še uspeli prepričati, da bo zadeva v javnosti šla skoz, se je kaj lahko zgodilo, da je bil premočan pritisk (medijske) javnosti. Naslovnica je obraz glasbenega dela, njena cenzura pa bolj kot kar koli drugega pomeni, da ji cenzor ni sposoben pogledati v oči. Kdor cenzurira naslovnico, ne da bi dojel bistvo, sodi površno, brez kančka domišljije besni »na prvo žogo«.

Odličen primer so The Beatles, ki so bili leta 1966 na udaru z albumom Yesterday and Today. Lennonova naslovnica, na kateri so člani skupine v mesarski opravi, vse naokrog pa kri, meso in razsekane lutke, je bil direkten odgovor na to, kako je z njihovimi ploščami ravnala ameriška založba Capitol (na albumu Ruber Soul so zamenjali vrstni red komadov in ga skrajšali za štiri komade). Album je bil že natisnjen, potem pa so začele deževati pritožbe radijskih jezdecev plošč. Naslovnico so, kar se je dalo hitro, zamenjali s povsem navadno fotografijo benda. Že naslednje leto so si The Beatles preveč drzno zamislili naslovnico albuma Sergeant Pepper. Založba je slike in ilustracije vseh osebnosti, ki jih na albumu vidite, dovolila natisniti šele, ko je od vseh živečih dobila soglasje. Edini, ki je iz prvotnega načrta The Beatles izostal, je Ghandi. Zaradi ukvarjanja s soglasji za uvrstitev na album je EMI na njem spregledala poganjke trave. John Lennon in Yoko Ono sta puritance šokirala z naslovnico albuma Two Virgins. EMI ni hotela razpečevati naslovnice, na kateri sta odrasla človeka gola - od spredaj in od zadaj. Uradno stališče je bilo, da "te stvari niso za v prodajalne plošč in domove z majhnimi otroci". Na koncu sta se našli distribucijski hiši, ki sta bili pripravljeni prevzeti posel na obeh obalah Atlantika, a je morala biti naslovnica zavita v papir, ki so mu za glavi izrezali luknje. Zapletlo se je le v New Jerseyju, kjer je policija zaplenila 30.000 plošč. Z njimi si je nekaj opravka dal tudi FBI, a je kmalu ugotovil, da zakonsko naslovnica ne more biti sporna. Jimi Hendrix je za naslovnico albuma Electric Ladyland (1968) izbral fotografijo s točno 20 golimi dekleti. Nasprotovali so ji v Veliki Britaniji in napačno napovedali, da se zaradi vulgarnosti ne bo prodajala. Ena sama mladoletna nagica pa je morala dol z albuma Blind Faith (Eric Clapton, Steve Winwood, Ginger Baker), ki je leta 1969 izšel pri založbi Arco. Album so že leta 1975 ponovno izdali v originalni obliki. In vendar so še leta 1974 Američani obupavali nad naslovnico albuma Country Life skupine Roxy Music. Nagico pred džunglo so najprej skušali zakriti, na koncu pa so jo morali povsem odstraniti iz naravnega okolja. Rolling Stones so na napačna pota stopili leta 1968 - z albumom Rolling Stones No. 2, na katerega so natisnili besedilo, ki naj bi mlade nagovarjal k pretepanju in ropanju slepih. Nekateri so ga vzeli resno in zahtevali umik z naslovnice. O zadevi, ki ni obrodila sadov, so govorili celo v britanskem parlamentu. Leta 1968 je imel isti bend težave s straniščno naslovnico albuma Beggar's Banquet, ki so jo imele založbe (Decca, London) za razkazovanje "slabega okusa". Na stranpota jih je zapeljalo grafitirano (John Loves Yoko; God Rolls His Own; Lyndon Loves Mao) stranišče, v katerem se je "igralo" nago dekle. Jagger je predlagal, naj album zavijejo v rjav papir in nanj natisnejo opozorilo "neprimerno za otroke". Njegovega predloga založbi nista sprejeli, bend je nekaj časa vztrajal pri svojem, decembra pa se je album vendarle pojavil na policah - samo z naslovom na ovitku, brez grafike. Njihov album Sticky Fingers (1971) je zaradi razkazovanja moškega bogastva v mednožju (najprej z odprto, potem z zaprto zadrgo) prepovedala "samo" španska divizija založbe Atlantic. V ZDA so tistega leta spremenili naslovnico albuma The Man Who Sold The World. Našminkanega in žensko opravljenega Davida Bowieja je pri njih zamenjala ilustracija kavboja (?!). Samo Nemčijo na vsem svetu je leta kasneje motila naslovnica (morda tudi naslov) albuma Third Reich'n'Roll skupine Residents. Na njej je bilo več kot 100 kljukastih križev, nedvomno preveč za boleč spomin na grozljive zločine iz preteklosti. Največ naslovnic so cenzorjem gotovo morali žrtvovati metalski bendi. Znani po slabem okusu, hrepenenju po krvi, blasfemičnosti, okuženi s smrtjo in satanizmom, so bili za mnoge lahek plen. Black Sabbath so že z istoimenskim prvencem dvignili veliko prahu (vernikom neprivlačno naslovnico si je menda izmislila kar založba Vertigo), najbolj na udaru pa je bila njihova plošča Sabbath Bloody Sabbath. Namesto poduhovljene 666 seanse nad bolnikom, ki ga davi kača, so zaradi obtožb satanizma morali pristati zgolj na napis z naslovom plošče, Ozzy pa se je zglasil v norišnici. Iz preteklosti je še nešteto primerov cenzure metalskih naslovnic, zdaj pa so, tako vsaj pravijo tisti, ki zadeve spremljajo, v tej zvrsti glasbe najpogosteje na udaru švedski death metalci Dismember. Težko boste našli njihovo ploščo, katere ovitka ne bi vsaj cenzurirali, če že ne prepovedali. Bolj ali manj na istem so Cannibal Corpse, ki so za vse naslovnice (razen za EP Hammer Smashed Face) zadolžili Vincenta Locka. Njegovega razpoznavnega stila, ki se brusi na zombijevsko-darkerskem področju, ne boste srečali nikjer drugje, saj dela izključno za CC-je. Željo po gnusnih umetniških kreacijah lahko dobro potešite tudi, če pokukate na necenzurirane verzije albumov skupin Immolation, Autopsy, Pestilence. Čeprav so znali biti precej drzni, so hardcorovce cenzorji pustili relativno pri miru. Izjema, ki takoj pride na misel, so kanadski Dayglow Abortions, pri katerih se na enem od albumov pred nasmejanima zakoncema Reagan na krožniku razkazuje hrustljavi fetus v zelenjavni omaki s primerno koordiniranim (ameriškim) grbom. Ironično, zadeve niso uspeli prebaviti samo v ZDA. Prav tam so Jellu Biafri na začetku osemdesetih najprej grozili s tožbo zaradi ovitka plošče Fresh Fruit For Rotting Vegetables, na katerem je bila fotografija, ki ni bila avtorizirana, potem pa je (1986) postal prvi glasbenik, proti kateremu so sprožili proces zaradi vsebine albuma, pod katerega se je kot lastnik Alternative Tentacles podpisal kot založnik: Dead Kennedys - Frankenchrist. Sporna ni bila naslovnica, pač pa slikovno gradivo v albumu, reprodukcija slike Penis Landscape, ki jo je naredil oskarjevec (za vizualne efekte) H. R. Giger. Slika je bila priznana kot umetniško delo, a to na spolzkem glasbenem področju ni štelo za dovolj. Biafra je bil obtožen razpečevanja škodljivega materiala, celotna naklada je bila zasežena in uničena. Alternative Tentacles pa je vsakomur, ki je želel album v originalni obliki, vendarle omogočila, da z naročilnico, v kateri je zatrdil, da je starejši od 18 let, pride do originala. Tako v tem, kot tudi v procesu, končanem pred kratkim, ko so ga (spet kot založnika) tožili zaradi philadelphijskim policajem grozljive naslovnice albuma Our Will Be Done skupine Crucifucks (1992), jo je Biafra odnesel brez kazni. Ironija pa je, da so ga zaradi domnevne "prodaje" (komercializacije) pred nekaj leti pohabili ortodoksni punksi.

V zadnjih letih se uveljavlja praksa, da si skupine, ki s "širokim" pojmovanjem umetniške svobode utegnejo koga zbosti, priskrbijo dve naslovnici. Pri tem gre bolj za nalog njihove (velike) založbe kot lastno vest ali voljo. Pravzaprav se založbe s tem podrejajo zahtevam velikih verig glasbenih trgovin, ki se (upravičeno) bojijo tožb moralne manjšine. Ta se je v osemdesetih organizirala tako, da ji ni težko sprožiti zakonskega postopka proti trgovinam, ki mlajšim od 18 let omogočajo nakup "obscenega" materiala. To dobro vedo nekateri trgovci na Floridi, v Alabami in Tennesseeju, ki so prodajali plošče rapperjem 2 Live Crew in so jih oblasti preganjale. Čeprav je primerov dvojnih ovitkov nešteto, se morajo, predvsem manjše skupine, kot je na primer Firewater, zaradi omejenih financ sprijazniti s tem, da njihovi izdelki ne bodo nikoli dobrodošli v vseh trgovinah. Največ prahu so, verjetno zaradi popularnosti, pred leti dvignili Nirvana z albumom In Utero. Čeprav so jim verniki dobesedno viseli za vratom, ovitka, ki je angelsko-fetusovsko nastrojen, dolgo časa niso zamenjali. Popustili so tik pred Cobainovo smrtjo. Eden redkih underground bendov, o katerih se je veliko govorilo v "visokih" cenzorskih krogih, so Dwarves. Do tja jih je povzdignila šele naslovnica albuma Blood Guts and Pussy, čeprav so si "želeli" poleteti že prej. Zaradi naslovnic je stalno na tapeti tudi skupina White Zombie, prav neverjetno pa je, da so morali Butthole Surfers zamenjati naslovnico zadnje plošče Electric Larryland. Svinčnik v ušesu in kri iz njega sta v trgovinah Wal- in K-Mart postala pes. Jane's Addiction so morali album Nothing's Shocking zavijati v črno plastično vrečko, ker je bila za nekatere naslovnica, na kateri sta siamski dvojčici v plamenih, preveč šokantna. Na naslovnico naslednje (menage-a-trois) krščanarsko provokativne Ritual De Lo Habitual je vodja skupine in avtor ovitkov Perry Farrel pametnim v poduk pribil prvi odstavek prvega amandmaja ameriške ustave. Hja, če ste doslej na cenzorskem sporedu pogrešali jazzerje in rapperje, vam za konec navržemo še njih: za nekatere so Painkiller na ploščah preveč zaplavali v sadomasohistične vode (pomagal je kdo drug kot - Japonec, menda Maruo Suehiro), med rapperji pa smo s cenzurirano naslovnico izbrskali sicer politično angažiranega Parisa. Več rapa boste deležni v prihodnje, ko bomo na cenzorskih straneh gostili še nespodobna besedila, grešna imena bendov, video in televizijske posnetke, radijske cenzure... Skratka, nadihajte se svežega zraka do prihodnjič, ko bo cenzura spet zasmrdela.

Viva