Pogovor z Rudolfom Cercem

Študent glasbene akademije v Ljubljani, Rudolf Cerc, je pred kratkim prejel nagrado Studia za tolkala za skladbo “Aurum, thus et myrrham” za pet tolkalcev. Svečani podelitvi in prvi izvedbi skladbe smo prisostvovali na koncertu Studia za tolkala v veliki dvorani Slovenske filharmonije, 26. marca letos.

Nagrado je lani razpisal Studio za tolkala, če se prav spomnim, je šlo za natečaj za najboljšo skladbo za največ pet tolkalcev, dolgo od osem do dvanajst minut... kaj te je pritegnilo k sodelovanju?

Ne spomnim se natanko... mislim pa, da je imel največjo vlogo pri tem moj profesor na glasbeni akademiji, Pavel Mihelčič. Na razpis me je opozoril novembra lani. Plakati pa so viseli že lansko poletje. Odpravil sem se v študentski referat, vendar tam o natečaju niso vedeli ničesar... (smeh)

Komu je bil razpis namenjen? Samo študentom kompozicije? Zdelo se mi je, da je razpis globalen.

Ne vem natanko... mogoče je bil globalen. Nekateri tolkalci so oddali skladbe, ne vem pa, kaj je prišlo pred komisijo.

Zavihal si si torej rokave, ošilil svinčnike... Kaj ti je služilo za prvi vzgib? Filozofija? Religija?

“Tolkala”... že sam zven besede: Tol-ka-la. Glasova “t” in “k” nosita v sebi nekaj eksotike. Zven tolkal sem si vedno predstavljal kot nekaj eksotičnega. Še celo zvok timpanov, ki je tipičen za evropsko glasbo, se mi zdi eksotičen... kotlast zvok, popolnoma afriški!

Kako je pravzaprav z naslovom? Zlato, kadilo in dišava... ali gre za neposredno referenco na religiozna besedila ali za intimen vzgib?

Gre za cerkveni čas, božič, takrat sem se lotil pisanja. Zdelo se mi je, da praznik Sv. treh kraljev diši po tolkalih. Potovali so s kamelami, kamele tolčejo z nogami, bližnji vzhod, to so bile asociacije.

Lahko torej rečemo, da si pri skladanju uporabil neke vrste tonsko slikanje? Kako močna je povezava med omenjenimi vzgibi in tvojo stvaritvijo?

Res je, gre za neko vrsto tonskega slikanja. Trodelnost skladbe sem skušal poudariti z rabo specifičnih zvočnih barv. Prvi del, zlato, zaznamujejo metalni samozvočniki, drugi membranofona glasbila in leseni samozvočniki, v tretjem pa prednjačita flexaton in wind-machine.

Proti koncu si torej uporabil nekaj zares “eksotičnih” instrumentov... (smeh) - dišava je tisto najbolj eterično. Moram reči, da me je začetek skladbe dejansko nekoliko spominjal na padanje zlatih novcev, spomnil sem se Ali Babe in štiridesetih razbojnikov. Zanimivo je, da se karakter glasbe obnaša pravzaprav ravno nasprotno, kot bi bilo logično. Materialnemu “zlatu” pripada bolj meditativno, statično zastavljena glasba, medtem ko skozi “kadilo” in “dišavo” pride do učinkovitega ritmičnega razvoja. Izredno zanimivo!

Da, to si dobro povedal.

Kako pa je bilo s praktičnim poznavanjem instrumentov?

Šel sem k tolkalcem, preizkušal zvoke in izrazne možnosti, študiral sem literaturo, predvsem kar se tiče zapisa. Raziskoval sem zvok, iz instrumentov sem poskušal izvabiti kar se da atipičen zven. Zanimali so me različni načini vzbujanja, recimo lok pri vibrafonu oz. tamtamu, z njim bi dosegel tiho in zvočno zanimivo podlago. Žal so pri izvedbi to neuspešno nadomestili z gong činelo.

Si odkril kaj novega? (smeh) Je to sploh mogoče?

ZARES novega? Mislim, da ne. Veliki tolkalci, npr. Trilok Gurtu, so uporabili praktično vse smiselne variante.

Si organist. Študiraš orgle...

Da, v Celovcu na konzervatoriju.

Kot vem, se rad prepuščaš orgelski improvizaciji. Ali se da iz improvizacije neposredno črpati snov, ki ti potem služi pri ustvarjanju?

Vsekakor. To je najpomembnejša stvar v mojem življenju. Glasbenik mora muzicirati! Ne gre sicer za to, da bi prenašal v kompozicijo improvizacijo kot tako, gre bolj za prenašanje občutij. Preden začnem komponirati, ponavadi nekaj časa sedim za orglami. Igranje me navdihuje.

Kje pa najdeš prostor za vajo?

Včasih sem lahko vadil na teološki fakulteti, sedaj pa to počnem po cerkvah; Stara Loka, Stražišče pri Kranju... Vsak dan vaje moram odplačati z igranjem pri maši. Skozi to, naj se tako izrazim, konstantno prisilo, se je kalila moja improvizacija. Veliko stvari pri mašah prepuščam trenutku. Brez te izkušnje tudi skladbe Aurum, thus et myrrham ne bi nikoli dokončal (smeh). Človek nikoli ni zadovoljen s sabo, svoje delo poskuša kar naprej izpopolnjevati. Pride pa trenutek, ko moraš reči: to je to. Ravno pri “zlatu” sem imel težave. Hotel sem doseči čim bolj lebdeče vzdušje...

To ti je lepo uspelo.

Hvala! (smeh) Hotel sem ga še bolj dodelati, pa sem se ustavil. Včasih me popade neznanska strast po črtanju in popravljanju.

Koga izmed slovenskih skladateljev se ti zdi vredno vprašati za nasvet?

Svojega profesorja, Pavla Mihelčiča. Spoštujem ga kot skladatelja in kot pedagoga. Odlikuje ga inventivnost. Vsaka njegova skladba ima sporočilo, vizijo. Všeč mi je tudi njegova rahla nagnjenost k ljudski tematiki. Tudi od Uroša Rojka sem prevzel nekaj idej; najbolj me je navdušila njegova teza o neprestani potrebi po spreminjanju fiksnih konceptov. To je tisti del avantgardizma, ki ga sprejemam.

V skladbi si uporabil nekaj citatov gregorijanskih koralov. Kako si prišel do tega?

Na akademiji imamo predmet gregorijanski koral. Tudi pri mašah jih včasih vključujem v improvizacije, pri tem pa skušam vključevati tudi sodobno harmonijo. Zdi se mi, da kvartna harmonija učinkuje bolj poduhovljeno od terčne, klasične.

Hladneje, manj ljudsko...

...skratka: kadar hočem bolj arhaičen zven, uporabim gregorijanski koral ali pa dele slovenskih ljudskih pesmi.

Gregorijanski koral je v glasbi dvajsetega stoletja izredno živ. Gre pri tebi zgolj za citate ali ga preoblikuješ in iz njega gradiš?

V skladbi Aurum, thus et myrrham gre za predelavo citata. V začetku mešam koral Reges Tharsis med druge dogodke. Tonovski način, v katerem je koral napisan, je mogoče lepo združiti s sodobnimi lestvicami, predvsem s simetrično. Vseskozi poskušam doseči večplastnost kompozicije.

Torej je tudi racionalna, teoretska plat del tvojega iskanja.

Seveda.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Skladba Aurum, thus et myrrham vsekakor ni zadnja, v kateri sem uporabil tolkala. Ta hip pišem passacaglio za godala, za potrebe študija. Vseskozi pa skladam tudi za orgle. Želim ustvarjati pravo, kvalitetno in tehnično podprto sodobno orgelsko literaturo, ki bo dihala sveže in svetovljansko.

Kaj pa orkester?

Za zdaj me ne privlači pretirano. Bolj me zanima srž glasbe kot pa aranžma. Raje imam wagnerjansko glasbo, pa čeprav je orkestrirana samo v dveh barvah, na primer z godali in rogovi, kot pa ne vem kakšno razkošje barv in muzikalno bedo. Udarnost je važna!

Gregor Pirš