Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Hopla, štirje klarineti!

Aljoša, Andrej, Dušan in Jože so mladi, živahni, zabavni in še klarinetisti po vrhu. Te dni je izšla njihova druga laserska plošča z naslovom Najlepša leta - Slovenski kvartet klarinetov.

Andrej: Promocijski koncert ob izidu te plošče bo, vsaj upamo tako, 21. aprila ob pol osmih zvečer v veliki dvorani Zdravstvenega zavarovanja Slovenije na Miklošičevi v Ljubljani, v organizaciji koncertne agencije Gallus Carniolus.

To je druga plošča, prvo ste izdali v samozaložbi. Ste tisto podobno promovirali?

Andrej: Ne. Imeli smo koncerte s programom s plošče, prave promocije pa ne. Takrat se še nismo dobro znašli. Ko smo dobili ploščo v roke, se nam je že to zdelo fantastično. Izdali smo jo s pomočjo staršev, prijateljev, drobnih “tezg”...

Kako pa ste jo sploh lahko izdali v samozaložbi kot “privatniki”?

Andrej: Takrat še niso nadzorovali niti avtorskih pravic niti česa drugega, zdaj je precej drugače in seveda težje. Treba je imeti dovoljenje avtorjev, prijavo na SAZAS in še odobritev Ministrstva za odmero davka...

Zakaj pravzaprav glasbeniki snemate plošče?

Aljoša: Predvsem zato, ker je posnetek krasna osebna izkaznica in se z njo lahko predstaviš javnosti, tudi tisti, ki ne prihaja na koncerte in ki rada doma v miru posluša. Morda potem, ko sliši posnetek, pride tudi na koncert! Prvo ploščo smo posneli prav zato, da bi videli, koliko je ljudi, ki poslušajo tako glasbo, in ugotovili smo, da jih je kar veliko. Z novim projektom pa smo pokazali drugo plat iste komorne skupine in dokazali, da se da v tej zasedbi igrati tudi zabavno glasbo. Ciljali smo na širšo populacijo, tudi na mlajše poslušalce, ki si verjetno predstavljajo, da je klarinet bolj simfonično glasbilo, in se že v začetku, ko vidijo kvartet klarinetov, malo distancirajo. Ko sem, na primer, dal učencem poslušat to novo ploščo, so rekli: To je pa čisto nekaj drugega!

Ali ni tak odnos do klarineta značilen predvsem za tiste mlade, ki obiskujejo glasbeno šolo in nekaj več vedo o “klasični” glasbi? Klarinet je vendar eno najbolj razširjenih glasbil v vseh glasbenih zvrsteh.

Aljoša: No, največkrat klarinet povezujejo z narodno zabavno glasbo, s pihalno godbo, tisto, ki igra na promenadnih koncertih... in seveda s simfoničnim orkestrom. Zdaj pri nas delujeta kar dva profesionalna pihalna orkestra, publika pa se le počasi navaja, da to ni nekakšna folklora nedeljskih koncertkov v parku. A odnos do tovrstnih sestavov se spreminja na bolje.

Zvok teh orkestrov se neverjetno izpopolnjuje, vse več je originalne literature in dobrih priredb. Tudi vaš kvartet na tej novi plošči izvaja predvsem priredbe...

Andrej: Same priredbe. Na prvo ploščo pa smo posneli same originalne skladbe za kvartet klarinetov.

Kaj je po vajinem pri kvartetu klarinetov najzanimivejše?

Andrej: Pri našem ansamblu je pomembno to, da smo končali približno enake šole in naj bi po normalni poti šli vsak svojo pot, pa smo ostali skupaj. Kot prejšnja konkurenca smo zdaj raje združili moči. Kar zadeva sam kvartet, se mi zdi zelo zanimiv zvok, pa odprte možnosti za izvajanje različnih zvrsti. In še to je pri naši zasedbi fino, da lahko za nastope, ki niso ravno klasični, v dvorani in pred koncertno publiko, odigramo del programa tako rekoč kjer koli. Lahko je galerija, hala, šolska avla... Ne potrebujemo veliko prostora, niti klavirja...

Pa še v en avto se lahko spravite!

Aljoša: Včasih niti ne. Nekoč smo šli igrat v Italijo in smo na meji prijavili dvanajst ali trinajst inštrumentov, bili pa smo štirje glasbeniki. Cariniku nikakor ni šlo v glavo, zmajeval je in zmajeval.

Andrej: Vsak od nas igra na vse različke - od pikola do bas klarineta. S kombinacijami oblikujemo zanimiv zvok ansambla, ker v različnih skladbah uporabljamo različne kombinacije.

To je prav gotovo zanimivo za mlado publiko. V prihodnji sezoni boste gostovali pri Glasbeni mladini flamske Belgije, kjer vas čaka kar nekaj nastopov po šolah. Imate kaj izkušenj s takšnimi komentiranimi šolskimi koncerti?

Andrej: Prijavili smo se v programsko knjižico Glasbene mladine Slovenije, a to sezono za zdaj nismo imeli koncertov po šolah. Precej sva za mlade poslušalce nastopala z Dušanom kot duo še v študentskih časih. Sicer pa imamo vsi štirje kar nekaj izkušenj s poučevanjem.

Aljoša: Moje izkušnje z mlado publiko so vezane predvsem na nastope, ki smo jih imeli z orkestrom Slovenske policije v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske - med mladimi so zelo odmevni.

Vsi ste redno zaposleni v orkestrih - Jože in Dušan v orkestru Slovenske filharmonije, Andrej v orkestru ljubljanske Opere in Aljoša v orkestru slovenske vojske. Poleg tega poučujete in seveda gojite svoj kvartet. To vam daje posebno širino, vendar - kako vam vse to uspeva?

Andrej: Prvi dve leti smo se sestajali in vadili prav vsak teden - ponavadi v nedeljo zvečer.

Kje ste vadili v nedeljo zvečer, pa ja ne doma?

Andrej: Ne, v glasbeni šoli Moste (smeh). Sedaj smo že tako uigrani, da se nam ni več treba veliko sestajati - intenzivneje vadimo predvsem takrat, ko študiramo nove programe.

Slišala sem, da imate v delu že nov projekt?

Andrej: Takoj ko je ta plošča zagledala luč sveta, smo zastavili novo akcijo. Že ko smo začeli delovati kot kvartet, smo se odločili gojiti slovensko glasbo in prosili smo naše skladatelje, da nam napišejo kakšno skladbo. Nepričakovano veliko se jih je odzvalo, med njimi Bojan Adamič, Pavel Šivic, Primož Ramovš in Ivo Petrić, nekateri iz mlajše generacije - Igor Krivokapić, Rok Golob in Jaka Pucihar. Tako smo sklenili, da ta material zabeležimo na nosilcu zvoka. Mislim, da bodo posnetki zanimivi za naš kulturni prostor, hkrati pa naša zahvala slovenskim skladateljem, ki so bili pripravljeni z nami sodelovati. Ob tem sem prišel na idejo, da bi med posnetke kvarteta uvrstili tudi nekaj skladb za klarinet solo. Tako bi vsak od nas odigral po eno slovensko skladbo za sam klarinet in bi dobili pravzaprav nekakšno antologijo, pregled slovenske glasbe za klarinet brez spremljave - od enega do štirih.

Kaj pa dva? Najbrž ni slovenskih skladb?

Andrej: Oja, obstajata dve - Sonatina Slavka Osterca in Dialog za dva klarineta Aleksandra Lajovica.

Kaj pa tujina? Nastopate tudi čez mejo? Se povezujete mednarodno? Morda obstaja združenje klarinetistov?

Andrej: Doslej smo nastopali le v Italiji in Avstriji, poznajo nas v Parizu prek podjetja Selmer, v njihovi reviji smo bili posebej predstavljeni.

Aljoša: Pri nas še ni posebnih povezav, a bodo v kratkem stekle po internetu in elektronski pošti, tako kot vse druge.

Andrej: Vsaki dve leti poteka tudi Svetovni kongres klarinetistov, vendar še nismo vključeni.

Zanimivo je, da so tuji glasbeniki in dirigenti, ki prihajajo k nam, ter tudi publika v tujini, kar precej navdušeni nad našimi klarinetisti in se sprašujejo, kako je lahko na tako majhnem prostoru toliko dobrih klarinetistov. Po mojem je klarinet že kar slovenski nacionalni šport!

Kaja Šivic