4 harmonike apokalipse

Po dveh letih nas bo ponovno obiskala harmonikarska "vračevska zalega", tokrat amerikanska.

Skladateljica Pauline Oliveros je ena od sopotnic prelomnega dogajanja v ameriški glasbi tega stoletja, ki jo je označevalo prebojno delovanje Johna Cagea in drugih modernističnih provokatorjev in eksperimentatorjev. Zaslovela je z elektronskimi in z gledališko navdahnjenimi deli (npr. 'Valeriji Solanas in Marylin Monroe v priznanje njunega obupa' za orkester, zbor, elektroniko in luči). Že od začetka delovanja, od petdesetih let naprej, je neutrudno eksperimentirala z zvokom. Tudi danes, ko se vse bolj posveča harmoniki, ji je iskanje novih zvokov in iskanje novih načinov rabe starih največji izziv. Od šestdesetih let je zelo vplivala na dogajanja v ameriški umetni glasbi z improvizacijo, meditacijami, elektronsko glasbo, mitom in ritualom. Utemeljila je t. i. "globoko poslušanje", Deep Listening, to je metodo poslušanja vsega, kar je mogoče slišati, ne glede na to, kaj pri tem počnemo. Pri tem gre za poslušanje vsakodnevnih zvokov, naravnih zvokov, poslušanje lastnih misli in seveda glasbe. Njen nastop s harmoniko nam bo gotovo pomagal odgovoriti na vprašanje, ki nas črviči v zadnjih letih, kam je zavila ameriška avantgardna barka po obdobju Johna Cagea.

Amy Denio je multiinstrumentalistka in skladateljica, ki smo jo že nekajkrat videli tudi pri nas, najprej s skupino The Tone Dogs, nazadnje pa v prejšnji zasedbi The Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet. Prihaja iz glasbene družine iz Seattla in je doslej posnela že več kot 14 plošč. Enako uspešno se uveljavlja kot art rock izvajalka in pevka, kot instrumentalistka in kot skladateljica, saj je lani dobila prestižno nagrado Bessies Award v New Yorku za delo Sky Down, ki ga je uporabila plesna skupina David Dorfman Dance. Svoje skladbe označuje z izrazom Spoot Music, ki ga je skovala sama, in reprezentira enega od najznačilnejših sodobnih pristopov k preskakovanju kakršnih koli slogovnih in drugih pregrad med glasbami.

Alan Bern je soustanovitelj in glasbeni vodja klezmer skupine Brave Old World. Sodi med najpomembnejše sodobne klezmerske harmonikarje in pianiste. Zadnjih 20 let je bil ena od gonilnih sil preporoda klezmerja, sodeloval je z vsemi pomembnejšimi zasedbami in posamezniki (The Klezmer Conservatory Band, Kapelye, Andy Statman, The Klezmatics, Shirim itd.). Njegova glasbena dejavnost pa nikakor ni omejena samo na klezmer, ampak pripravlja tudi glasbo za plesne in gledališke predstave, piše klasične skladbe in sodeluje tudi v jazzu. V poznih šestdesetih je začel kot klasični pianist, potem je kmalu presedlal k jazzu, saj mu je bolj ustrezala improvizacija (med drugim je sodeloval z Anthonyjem Braxtonom, Carlo Bley in Johnom Cagem), nazadnje pa se je začel spogledovati z različnimi glasbenimi tradicijami, posebej z judovsko. Pravzaprav so ga najprej zanimale ljudske korenine evropske avantgardne glasbe, potem pa je v klezmerju našel vse, kar ga je privlačilo: strast in iskrenost ljudske glasbe, energijo in spontanost jazza ter rafiniranost in virtuoznost klasične glasbe.

Tako kot pred dvema letoma smo harmonikarkam in harmonikarjem, ki nas bodo obiskali aprila, zastavili enaka vprašanja o instrumentu in o glasbi, ki jo igrajo.

Prvo vprašanje je zadevalo harmonsko značilnost instrumenta, ki ga označuje tudi ime (harmonika, akordeon). Ker je pred desetletji kazalo, da je koncept harmonije mrtev, je danes toliko bolj zanimivo odgovoriti na vprašanje, zakaj se je zgodilo prav nasprotno. Enako velja tudi za melodijo.

Alan Bern je odgovoril, da si lahko "rehabilitacijo" harmonije in melodije razložimo z več medsebojno povezanimi razvojnimi sledmi. "Ko so se generacije Schoenberga in njegovih učencev začele umikati v preteklost in ko so pričele sile, ki narekujejo kulturne spremembe, prihajati iz Amerik, Azije in Afrike, in ne iz Evrope, je zbledela tudi dominacija nemške predstave o nekakšnem 'nujnem' razvoju glasbe - na primer o tem, da se mora tonalnost razviti v kromatičnost in končno v atonalnost. Skupaj s to ideološko spremembo je pomembno tudi dejstvo, da se poslušalstvo preprosto ni odzivalo na togo serialno glasbo in da si le malo glasbenikov želi živeti v slonokoščenem stolpu. Tretji, zelo pomemben dejavnik je revolucija, ki jo je spodbudil John Cage, ko je osvobodil vse zvočno gradivo iz serialne ječe in omogočil razvoj minimalizma. Vse to je vodilo do del Rileya, Glassa in Reicha, pri katerih se je harmonija ponovno pojavila v zelo preprostih oblikah. Poleg tega je treba upoštevati tudi dominacijo popularne kulture nad elitno kulturo in dejstvo, da imajo mladi skladatelji danes radi popularno kulturo in je ne zaničujejo, tako kot nekoč Adorno. In, končno, v tekmi po ustvarjanju vedno novo zveneče glasbe so se skladatelji pogosto samo bežno dotaknili površja harmonije in potem šli naprej, toda še vedno ostaja toliko vsega, kar je treba razviti. Pomislimo samo na skupine Milesa Davisa iz šestdesetih let, ki so razvile subtilen in niansiran harmonski jezik, ki ga do takrat in od takrat nismo slišali."

Amy Denio meni, da je koncept harmonije tako zelo zahoden. "Lansko jesen sem bila v Indiji, kjer sem študirala in izpopolnjevala glas. V indijski glasbi ni prostora za harmonijo - Indijcem se zdijo spremembe akordov zelo umetne in skrajno disonantne. Povezava med duhom in zvokom je zelo subtilna in z zaletavimi akordičnimi premenami lahko včasih povsem zgrešimo lepoto! Včasih pa je to lahko tudi dobro; glasba je dober odsev kulturnega polja (Poglejte samo Američane in njihovo različno glasbo!)

Lahko bi celo trdili, da kompleks 'zahodne' harmonije ne ustvarja lepote, ampak disonanco, posebno v kontekstu alikvotnih nizov (naravnih lestvic). Tako je za nekatere zahodna harmonija popoln odsev kaosa te dobe! Sama dajem prednost počasi razvijajočim se melodijam."

Pauline Oliveros je harmonika najprej zanimala predvsem kot instrument, pri katerem zvenijo piščali oz. jezički. Fascinira jo zven z bogastvom alikvotnih tonov in zmožnosti harmonike pri poudarjanju različnih kvalitet s subtilnimi spremembami v pritisku na tipke in z močjo vlečenja meha. "Zanimajo me harmonije, ki izhajajo iz zvena in melodij, ki se pojavljajo in izginjajo v karakteristike zvoka."

Drugo vprašanje je zadevalo pogosto vodilno rabo harmonike v marsikateri lokalni tradiciji na svetu. Očitno je, da so jo lokalni glasbeniki z odprtimi rokami sprejeli zaradi njenega "temperamenta". Zato so zanimive osebne izkušnje in "intimni" odnos glasbenikov in glasbenic do tega glasbila.

Pauline Oliveros je začela igrati harmoniko, ko je bila stara devet let, torej je z njo že več kot pet desetletij. "Instrument me je navdušil v trenutku, ko ga je mama prinesla domov. V nižjih razredih srednje šole sem si želela igrati v bendu. Toda harmonike niso dovolili igrati v skupini, tako da sem presedlala na tubo, kasneje pa na francoski rog. Vendar pa sem glasbo, ki smo jo igrali s skupino, hotela igrati tudi sama na harmoniko, tako da sem se naučila pisati transkripcije. V kolidžu sem lahko končno pri svojem učitelju, Dr. Willardu (Billu) Palmerju, študirala harmoniko kot glavni predmet. Seveda pa je tako imenovana klasična oz. akademska glasbena srenja na harmoniko vedno gledala zviška. To je oblika glasbenega snobizma, ki se vleče že iz prve dunajske šole. Šla sem po svoji neodvisni poti, to se kaže v vsej moji glasbi."

Alan Bern je začel igrati harmoniko iz dveh razlogov. Kot jazzovski pianist je bil razočaran, ker ni mogel početi tega, kar zmorejo saksofoni, trobente in celo violine - oblikovati dolgo zveneč ton. In harmonika mi je ponudila to možnost, saj je pihalo. "Želel sem si igrati instrument, ki ga sprejemajo v ljudskih glasbah širom po svetu, ki bi ga lahko vedno prenašal s seboj in ki bi se ga lahko učil od drugih glasbenikov. V tem smislu je bila harmonika zame kot nekakšen potni list v marsikaterem čudovitem delu sveta - in zame je še vedno glasbilo, ki omogoča zelo globoko izraznost."

Amy Denio je povedala, da je harmonika instrument, na katerega godci običajno igrajo prav ob srcu. "To je zame eden od najljubših vidikov - da glasba izvira iz samega osrčja mojega bitja. Tudi peti ob harmoniki je lahko zelo prijetno in zelo ognjevito, ker sta oba izvira zvoka fizično tako blizu telesa (ali iz njega izhajata)! Na podlagi zvena harmonike je mogoče ustvarjati nove tone in višine tona, ki jih slišimo, kot da bi prihajale iz notranjosti ušesa. To imenujem 'notranja glasba'. Ustvarila sem nize komadov, ki temeljijo na zamisli o dveh preprostih tonih na harmoniki in človeškem glasu, ki ustvarja rezultantni ton, kot ga slišimo v glavi. To nameravam prikazati v duetu s Pauline Oliveros."

Harmonikarke in harmonikarji poznajo veliko svojih kolegov. Toda ostaja vprašanje, če poznajo tudi kakšnega slovenskega harmonikarja. In ko smo že pri Slovencih in harmoniki, ne moremo mimo polke, njene zgodovine in trenutne umestitve v etno popu. Do tanga prav tako ni daleč.

Pauline Oliveros še ni srečala drugega slovenskega harmonikarja razen Guya Klucevska. "Menim, da sta polka in tango vitalni glasbeni obliki. Nazadnje sta ju revitalizirala Guy Klucevsek s projektom Polka From the Fringe in Astor Piazzola z Liber Tango."

Alan Bern je imel zelo tesnega prijatelja iz Youngstowna v Ohiu, ki je bil slovenski harmonikar. Večkrat ga je peljal na slovenske plesne zabave v okolici Clevelanda. "Rad imam zvok te 'gumbnate škatle', veseli me tudi dejstvo, da so Slovenci v Ameriki ohranili tradicionalno glasbo. Nisem strokovnjak za polko, toda videti je, da je to glasba, ki lahko prevzame veliko različnih etničnih identitet, v tem smislu je dejansko sorodna tangu. V splošnem se navdušujem nad vsemi vrstami glasbe, ki presegajo meje med narodi, vendar obenem ohranjajo nekaj samosvojega in so tudi odprte do novih vplivov in sprememb. Toda zame je pomembno, da glasba ne izgubi globine, dostojanstva in značaja, še posebej v procesih, ki se občasno dogajajo v svetu popa, ki venomer hlasta za novim modnim 'zvokom'."

Amy Denio je velika ljubiteljica glasbe Bratka Bibiča in skupine Begnagrad. "Ideje o igrivosti in virtuoznosti je pripeljal v povsem nove sfere. Če sem odkrita, o polki ne vem kaj prida, razen da je na njo mogoče krasno plesati. Tango je fantastična oblika, ker prihaja s cest, od ljudi. In čeprav obstaja določena dogma ali tradicija glede forme, menim, da ga je mogoče interpretirati na zelo različne načine - primerjaj izvedbe Astorja Piazzole z zgodnjimi posnetki, zelo so različni. Menim, da je še veliko možnosti razvoja, tako kot pri jazzu. In tako kot pri jazzu je tudi pri tangu več različnih 'intelektualnih' oblik in več 'ljudskih'."

Na koncu spraševanja ostane še retorični sklep: ali ima harmonika prihodnost?

Za harmonikarje in harmonikarke, ki nam bodo godli aprila, seveda ni nobenega dvoma. Amy Denio je odločna: "Da! Veliko načinov je, kako se instrument razvija - to je pomemben kulturni glas, tabula rasa, ki prikazuje specifično izvajalčevo kulturno okolje. Poslušaj avstrijski duet Attwenger - igrata pivske pesmi staršev, toda to počneta na rokenrolerski, moderen način. Zato menim, da je harmonika velik instrument kulturne evolucije!" Alan Bern "iskreno upa", da ima harmonika prihodnost, Pauline Oliveros pa dodaja, da bo harmonika imela prihodnost, dokler bo tudi druge glasbenike instrument navduševal vsaj tako kot njo in veliko drugih. "Prihodnost morajo imeti v rokah tisti, ki imajo radi ta instrument."

Rajko Muršič

GUY KLUCEVSEK, POGLAVAR HARMONIKARSKIH PLEMEN

Človek se vpraša, zakaj je bil odkrit tako pozno. Morda zato, ker so bili Slovenci še nedavno zelo alergični na harmoniko, ki pri nas prevečkrat velja za kvazi ljudski inštrument. No, harmonika je na kmete vendarle prišla iz mest in tudi slovenska polka se je po II. svetovni vojni dosti bolj razživela v urbanem okolju Amerike, kot pa pri nas. Še vedno mi je všeč nezapisana ugotovitev Rajka Muršiča, da je verjetno slovenska polka v ZDA bolj vplivala na polko pri nas kot obratno.

Guy Klučevšek (v besedilih pišemo njegov priimek, kot se izgovori, v najavah pa brez strešic - po ameriško; tako ohranjamo njegovo daljno povezavo z Ljubljano, od koder prihajajo stari starši) se je polke resneje lotil z zadnjega konca. Ko ji je dal pridih jazza, rokenrola, klasike, jo je ustoličil kot sodobno glasbeno obliko. Klučevšek bi si za zbirko Polka From The Fringe gotovo zaslužil Grammyja za polko, saj je z njo za polko verjetno naredil več, kot vsi prejemniki grammyjev za polko skupaj (vključno s Frankiejem Jankovičem). Uspelo mu je nagovoriti več kot trideset ameriških skladateljev in skladateljic, da so napisali polke v svojem skladateljskem izrazu, dodal pa je še nekaj cvetk, kot je, recimo, Ellingtonova polka. Nato je dela posnel s svojim Ain't Nothin' But A Polka Bandom in z njim odšel na turnejo po Evropi, ki je zajemala predvsem Nemčijo in Avstrijo (slovenski delež je prispevala Druga godba), torej deželi, kjer je polka izjemno popularna in kjer je Klučevšek kot harmonikar in skladatelj tudi izjemno cenjen, neprimerljivo bolj kot v Sloveniji. A to je samo ena izmed njegovih razburljivih epizod. Začele so se že v mladih letih v rodnem okolišu Pensilvanije, kjer je polkal in valčkoval, dokler se ni silno zaljubil v Ligetija, Pendereckega, Xenakisa in druge moderniste. Kasneje ga je prevzel duh minimalizma in številna njegova dela za plesne predstave so bila vrhunska minimalistična dela, ki jih je nemalokrat obogatil z vplivi ljudskih glasb z vsega sveta, še posebno pa iz Vzhodne Evrope. Njegova priljubljena izvajalska zasedba je komorna. Harmonika, čelo, violina in kontrabas. Flying Vegetables Of The Apocalypse iz leta 1991 sploh štejem med najčudovitejše plošče, saj skladatelj zgodbe pripoveduje izjemno nežno, minimalistično spajajoč najbarvitejše zvoke harmonik z ritmično radoživostjo malgaških, balkanskih in tudi slovenskih godb. Klučevšek je najbolj tipičen, a v devetdesetih morda tudi edini "klasični" harmonikarski skladatelj, ki se popolnoma zaveda časa, v katerem živi. Njegov minimalizem je cvetoč, zato ga lahko pobira kdor koli. Od resnobnih virtuozov do zagrizenih rockerjev. Upam si reči, da je Klučevšek ameriški Piazzolla s slovenskimi koreninami. Njegova diaspora je seveda New York. Staten Island, kjer že skoraj trideset let živi z ženo in piše muziko.

Dečka blizu Abrahama krasi neverjetno slovenski smisel za humor, ki ga je prešerna srenja newyorškega avant ghetta (nov izraz za Downtown, ki si ga sposojam pri Garyju Lucasu) takoj sprejela. V prvi vrsti seveda največji prijatelj Slovencev v getu, Anthony Coleman, ki je Guya postavil v svoj bend By Night in z njim odigral album Disco By Night. Klučevšek je bil tudi edina možna izbira Billu Frisellu v projektu Have A Little Faith, kjer preigrava ameriško popularno muziko, po svojem (odličnem) izboru.

Vendar Guyu ni šlo vedno tako dobro. Konec sedemdesetih harmonika še zdaleč ni bila tako popularna. V spremni knjižici za ploščo Accordion Tribe opisuje, kako težko je bilo takrat dobiti “špil” za recital s harmoniko. Še težje je bilo za harmonikarski duo. Ravno nasprotno kot v Klučevškovi mladosti, ko je harmonika živela v prav vseh formacijah, vse do harmonikarskih orkestrov. Kljub temu mu je v začetku osemdesetih uspelo odigrati nekaj koncertov s Pauline Oliveros, eno najbolj cenjenih ameriških skladateljic tega stoletja. Turneja skupine Accordion II bo priložnost, da po dolgih letih spet zaigrata skupaj. Morda je ravno delo The Wanderer Pauline Oliveros, gotovo pa njegov uspešen duo s Tedom Reichmanom, Klučevška vzpodbudilo, da je na vsak način hotel ustanoviti večjo harmonikarsko zasedbo. Zdaj je že jasno, da mu je z Accordion Tribe I popolnoma uspelo. Poleg uspešne turneje je zdaj na voljo še vrhunska plošča, ki bo verjetno edina, ki bo zasedala vrhove jazzovskih in worldmusic lestvic. Accordion II je logično nadaljevanje, prav tako kot tudi izbor novih sodelavcev (ob tem je treba poudariti, da Accordion Tribe I še vedno deluje in priložnostno nastopa). Poleg Pauline Oliveros sta tu še Amy Denio iz Seattla, ki se je sama zelo trudila, da bi prišla zraven, pa se ji ne bi bilo treba, saj je Klučevšek (tako kot tudi pisec) zaljubljen v njeno glasbo in glas. Amy Denio sploh postaja ena najbolj iskanih skladateljic v ZDA, še posebno za plesne predstave. Z igrivim pristopom do glasbe je zelo blizu Guyevi ustvarjalnosti, kar nekako sodita skupaj. Prepričan sem, da se njuno sodelovanje še zdaleč ne bo končalo pri tem projektu. Alan Bern je Klučevšku padel v oči na koncertu klezmer skupine Brave Old World. Tako kot mnogo ga je prepričala Bernova virtuoznost. To se je zgodilo pred nekaj leti in od takrat si je vedno želel igrati z njim. Z Accordion II se mu je želja uresničila.

Klučevškov Accordion II utrjuje temelje harmoniki kot resnični povezovalki folk invazij z vseh koncev sveta in studioznega skladateljskega pristopa. V naročju Guya Klučevška je nedvomno glasbena femme fatale.

Bogdan Benigar

Izbrana diskografija:

solo:

Altered Landscapes (Evva, 1998)

Manhattan Cascade (Composers Recordings, 1992)

Scenes From A Mirage (Review Records/No Man's Land , 1987/1992)

v različnih zasedbah:

Flying Vegetables Of The Apocalypse (Experimental Intermedia Foundation, 1991)

Accordion Tribe I (Bibič, Hollmer, Kalaniemi, Lechner): Accordion Tribe (Intuition/Nika, 1998)

Bantam Orchestra:

Stolen Memories (Tzadik, 1997)

Citrus, My Love (RecDec, 1996)

Ain't Nothin' But A Polka Band:

Polka Dots and Laser Beams (Eva, 1992)

Who Stole The Polka (Eva, 1992)