Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Žikica Simić, Jane Weber

Kozmična Amerika

Gromki blues

Glasbo Lightnina Hopkinsa smo že nekajkrat slišali na naših odrih. Townes Van Zandt je težko pričakovani, a žal ponesrečeni ljubljanski koncert začel z njegovo glasbo; na tega nepozabnega minstrela sta se na koncertih spomnila Steve Earle in Gary Floyd; kot učitelja pa prebrisanega Hopkinsa navajajo tudi Guy Clark, Lyle Lovett, Peter Case in Joe Ely. Nadobudni beli pevci iz Teksasa so se v iskanju navdiha radi zatekali k Hopkinsovi bogati in impresivni zapuščini.

Tim Hardin, eden največjih piscev pesmi popularne glasbe in mitična osebnost par excellence, je rad govoril, da ga je Ray Charles imenoval tretja svetloba bluesa. Pri razlaganju te velikanove izjave se je rad pohvalil, da je po besedah Raya Charlesa Lightnin’ Hopkins prva, on - Ray Charles - druga, Tim Hardin pa tretja luč bluesa. Ta izjava seveda ni popolnoma natančna, vendar moramo priznati, da je v njej čutiti nekakšno zapeljivo intrigantnost.

Lightnin’ Hopkins se je rodil 15. marca 1912 v Teksasu. Izhaja iz vaškega okolja. V zgodnji mladosti je delal na polju, kmalu pa se je ob pomoči brata Joela naučil igrati na akustično kitaro. Kot osemletni deček je na nekem cerkvenem srečanju slišal igrati slepega Lemona Jeffersona. Ta dogodek je bil odločilen za njegovo odločitev, da bo življenje posvetil bluesu. Lightnin’ Hopkins - tedaj se je imenoval Sam Hopkins - je delal na posestvu blizu mesta Centerville in vsak dan prepeval in igral blues. Pogosto je s kitaro spremljal svojega sorodnika Texasa Alexandra, tedaj že znanega pevca. Igrala sta na ulicah Houstona, po malih klubih, in uspešno gostovala tudi po drugih državah ameriškega juga, vendar je moral mladi Hopkins sredi tridesetih let iz neznanih vzrokov v zapor. Ko je prišel na prostost, je nemudoma nadaljeval sodelovanje s Texasom Alexandrom in kmalu se mu je ponudila izjemna priložnost. Diskografska hiša Aladdin je potujočima glasbenikoma ponudila pogodbo; Hopkins jo je sprejel, Alexander pa zavrnil. Novi sodelavec našega junaka je tako postal pianist Wilson “Thunder” Smith. Hopkinsu so že med prvim snemanjem nadeli vzdevek Lightnin’, založniška hiša Aladdin pa je z glasbenikoma (sedaj duetom Thunder And Lightnin’) podpisala snemalno pogodbo. Sam Hopkins je prvi uspeh doživel s pesmijo Katie Mae, pravo uspešnico na jugozahodu Amerike. Vendar je Lightnin’ Hopkins kmalu ugotovil, da je njegov slog najbolj učinkovit, če nastopa sam, zato se je osamosvojil in začel brez dvoma eno največjih karier v bluesu. Njegova diskografija je najdaljša in najbolj zapletena izmed vseh v tej glasbi. Hopkins je do leta 1954 snemal za različne založbe; imel je več impresivnih uspešnic, njegova zvezda pa je začela temneti ob burnem razvoju čikaškega elektrificiranega bluesa. Nase je vnovič opozoril ob pomoči Sama Chartersa, znanega producenta in bluesovskega zgodovinarja. Pod Chartersovim vodstvom je začel leta 1959 vnovič izdajati plošče. Beli izvajalci folka, ki so prišli na glasbeno prizorišče v zgodnjih šestdesetih letih, so v Lightninu Hopkinsu spoznali svojega predhodnika in se močno navezali nanj. Lightnin’ Hopkins je tako leta 1960 prehodil pot od malih klubov v Houstonu do znamenite dvorane Carnegie Hall v New Yorku, kjer je nastopil s Petom Seegerjem in Joan Baez. Njegov surovi blues, izhajajoč iz naravnega talenta, je dal izvajalsko matrico vrsti belih glasbenikov. Skupini Jefferson Airplane in Grateful Dead sta pogosto apostrofirali Hopkinsa kot neposrednega vzornika in ga celo vabili na koncerte kot posebnega gosta.

Sam Hopkins, v svetu bluesa znan kot Lightnin’ Hopkins, je imel razburljivo življenje. Dolge zaporne kazni in deset zakonskih zvez so najbolj pikantne podrobnosti iz njegovega življenjepisa. Hopkins je bil nesporno nadarjen glasbenik, zato je iz vihravih izkušenj ustvarjal pretanjeno glasbo. To preprosto dejstvo še danes odmeva med mladimi pevci bluesa, folka in rocka. Townes Van Zandt, najbolj cenjen trubadur sedanjosti, je ob Bobu Dylanu in Hanku Williamsu vedno navajal tudi Hopkinsa kot svojega največjega vzornika in na koncertih izvajal veliko njegovih bluesov. Hopkinsova zapuščina je prevzela tudi Petra Casa, Joeja Elyja, pevca, ki bo kmalu nastopil v Ljubljani, in druge nadobudne glasbenike.

Vsaka plošča Lightnina Hopkinsa - in veliko jih je - pomeni trk nekega glasbenega idioma in poudarjene individualnosti izvajalca. Mack McCormick, znani muzikolog, pravi, da je vsaka Hopkinsova pesem primer presenetljivo uspešnega ustvarjanja bluesa po zamislih izjemno nadarjene osebnosti in njenih življenjskih izkušenj. Lightnina Hopkinsa so leta 1980 sprejeli v prestižno druščino Blues Foundation Hall Of Fame. Umrl je 30. januarja 1982. Za prvo srečanje z njegovo glasbo vam priporočamo antologijsko izdajo založbe Rhino z naslovom Mojo Hand (Rhino, R2 71226).

Žikica Simić in Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Mojo Hand (Rhino Records/Distribucija Nika)

Lightnin’ Hopkins (Smithsonian Folkways Records/Koch)

In New York (Candid Records)

Gold Star Sessions (Arhoolie Records)

The Complete Aladdin Recordings (EMI America/Distribucija Dallas)

The Complete Prestige/Bluesville Recordings (Ace Records/Distribucija Statera)