Zapiski s poti po ameriškem jugu (6. del)

Na domu Mancea Lipscomba

Glen Alyn se bliža petdesetemu letu. Z ženo živita v Austinu. Pred nekaj leti je napisal knjigo o teksaškem pevcu bluesa Manceu Lipscombu in zanjo dobil več priznanj. Njegov način dela je pozneje posnemal celo razvpiti Alan Lomax. Ko sem ga prvič poklical, je bil zelo presenečen in nisem mu mogel razložiti, kako kdo iz Slovenije lahko ve, kdo je bil Mance Lipscomb. Glen je kmalu po izidu knjige I Say Me For A Parable izdal tudi ploščo. Posnel je nekaj svojih pesmi v Manceovem slogu, drznil si je zaigrati tudi nekaj znanih pesmi tega pomembnega teksaškega songsterja.

Ker bi rad glasbo Mancea Lipscomba čim bolje predstavil poslušalcem mojih oddaj na Radiu Slovenija, sem takoj pomislil, da bi Glena Alyna, brez dvoma enega najboljših poznavalcev velike glasbene zapuščine Mancea Lipscomba, povabil v Slovenijo in mu pomagal pripraviti nekaj koncertov. Toda kdo je pri nas že slišal zanj? Glen Alyn je začel kariero v istem klubu kot Lyle Lovett, nekdanji mož lepe Julie Roberts. Povedal mi je, da je Lyle tedaj prepeval pesmi Beatlov, sam pa je že poznal in igral glasbo Mancea Lipscomba in Lightnina Hopkinsa. Vendar je Lyle Lovett pred kratkim dobil grammyja, glasbo Glena Alyna pa bomo verjetno vedno poznali le zanesenjaki.

Glen Alyn pripada posebni skupini Američanov. Je veteran vojne v Vietnamu, zato se je vsak najin daljši pogovor končal s kako zgodbo iz nje. Tudi zato sem si ga predstavljal drugače. Ko sva se dogovorila za prvo srečanje in snemanje v nekem hotelu v Austinu, sem pričakoval, da se bo na vratih pojavil visok Teksačan razrvanega obraza, ubijalskega pogleda in trdih pesti. A je na vrata potrkala nežna roka. Glen Alyn, ki bi mu prisodil šele kakih štirideset let, piše pesmi, goji paradižnike, na svoj vrt je posebno ponosen in nikamor se ne odpravi brez stare kitare, narejene verjetno v poznih tridesetih letih. Ker sodi med najbolj znane veterane vojne v Vietnamu, je pogost gost v oddajah in člankih s to tematiko. Kmalu bo izdal tudi novo pesniško zbirko. V vsaki njegovi besedi je čutiti bolečo resnico. Zdi se mi, da ga je vojna tako močno zaznamovala, da njegove poezije in glasbe ljudje, ki nismo okusili vojnih grozot, nikoli ne bomo povsem dojeli.

Na dom Mancea Lipscomba so hodili številni iskalci nadarjenih glasbenikov in tudi znani glasbeniki z Bobom Dylanom na čelu. Legendarni Jimmie Rodgers, beli pevec country bluesa, ga je nekoč celo povabil na turnejo, vendar je Mance raje ostal doma, saj bi moral kot temnopolt Američan spati po kleteh in jesti po najbolj zanikrnih beznicah, takega ponižanja pa kot ponosen mož ne bi prenesel. Glen Alyn je več let preživel v črnskih zaselkih blizu Navasote, zato so mu razmere dobro znane. Ko sva obiskala dom Mancea Lipscomba v Navasoti, so naju pevčevi potomci lepo sprejeli. Dovolili so mi, da sem jih fotografiral in naredil tudi nekaj fotografij njihovega doma, lesene hiše, ki v zadnjih desetletjih verjetno ni doživela kakih posebnih izboljšav, razen tega, da so vanjo napeljali elektriko. Kot ljubitelj glasbe Mancea Lipscomba sem želel spoznati okolje, v katerem je nastala. Obiskati sem hotel tudi beznice, v katerih je nastopal ta menda simpatični in prijazni glasbenik. Glen Alyn me je pospremil globoko na teksaško podeželje. Mance Lipscomb je med tednom trdo delal na bombažnih poljih, ob sobotah pa je igral po okoliških krajih. Na koncerte je hodil peš, včasih pa je beli gostilničar ponj poslal konja. Glen Alyn mi je pripovedoval o plantažnikih, ki so spokorno obiskovali nedeljske maše, bili srečno poročeni možje, skrivaj pa so ljubimkali s temnopoltimi služabnicami in imeli z njimi celo otroke. Ko sva se peljala mimo dveh cerkva, ki sta še vedno v rabi, me je vprašal, ali vem, katera cerkev je belska, katera črnska. Želel sem si obiskati kako črnsko baptistično cerkev in slišati vzneseno petje črnskega zbora. Na radiu sem nekoč celo ujel prenos take maše in verjemite mi, da je resnično nekaj posebnega. Gospela ne smeš peti za denar. To ti ljudje dobro vedo, zato je njihovo petje iskreno in verjetno res seže do nebes. Čeprav sem prebral več knjig o ameriškem jugu, Glenu Alynu nisem znal odgovoriti. Rekel mi je, naj primerjam zvonika obeh cerkva, in kmalu sem opazil, da je prva cerkev lepše pobeljena ter da ima občutno višji zvonik. “To je belska cerkev,” me je podučil. Na ameriškem jugu morajo biti črnske cerkve manj razkošne in takšnih bolj ali manj opaznih razlik je še veliko več. Pokopališče, na katerem je pokopan Mance Lipscomb, leži na prisojnem pobočju in sam verjetno spet ne bi opazil nobene razlike, če mi moj prijatelj iz Teksasa ne bi povedal, da so črnci pokopani spodaj, belci pa zgoraj na hribčku.

Če želite spoznati Lipscombovo glasbo, poslušajte najprej ploščo založbe Arhoolie (10341 San Pablo Avenue, El Cerrito, CA 94530, USA) z naslovom Texas Songster. Na njej so pesmi kot Sugar Babe, Freddie in Jack O’Diamonds. Mance je bil songster v najboljšem pomenu besede. Imel je izjemno pester repertoar, predvsem na prvih posnetkih pa ga ob prijetnem glasu odlikuje izjemna kitarska tehnika. Posebej znano in cenjeno je Lipscombovo igranje v drsnem slogu z nožem. Pravijo, da je bil zaradi tega nanj ljubosumen sam Lightnin‘ Hopkins. Vpliv Mancea Lipscomba je čutiti v glasbi Taja Mahala, Guya Clarka in Jimmieja Gilmorja ter tudi številnih drugih glasbenikov. (Se nadaljuje. Prihodnjič: Terry Smith, pevec countryja iz Nashvilla).

Jane Weber