Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: T. Capuder

Mladi Mami

Princ alžirskega raija

»Moja plošča Let me Rai se je prodajala po Fnacih in drugih solidnih trgovinah z bogato ponudbo po 75 ali 80 frankov, na Barbesu pa so piratske kopije prodajali po 15 frankov. In seveda izvajalec ni imel nič od tega, založnik tudi ne. Vsakdo si je raje nabavil piratski album za 15 frankov, ne tistega za 75. In to ni dobro, ni dobro za rai in izvajalca, saj se uradno skorajda ne prodaja, četudi gre na Barbesu za med - na črno. Ampak - kaj češ, tako je.«

»Joj! Ojoj, kako trpim! Joj! Ojoj, kako jaz trpim!« je prepeval Šeb Mami v skladbi Ana mazel, ki se je morda obiskovalec afriških večerov v klubu K4 ter poslušalec Radia Študent s preloma desetletja še spominjata, saj je bila tedaj pravi hit, brez katerega ni šlo. Ob tem lahko samo pripomnim: ja, dolgo je že, kar se je rai glasba zasidrala v izbrane medije v teh krajih, a vendar smo ga imeli v vseh teh letih le enkrat priložnost slišati tukaj in zdaj, v živo, torej na koncertu; to je bil seveda 'legendarni' koncert princa raijevske glasbe, Šeba Mamija, na Drugi godbi 1995.

In, ja, dolgo je že, kar se je porodil rai v oranski regiji na prelomu stoletja, med revnim ruralnim prebivalstvom in po migraciji podeželskih slojev v mesta zlasti v mestu Oran, kjer se je razbohotil predvsem med marginalnimi sloji, še posebej med družbeno nesprejemljivo in obsojano žensko populacijo: prostitutkami in njihovimi hčerami, nezakonskimi materami, ženami, ki niso pristale na tradicionalno vlogo v patriarhalni družbi. Rai simbolizirajo svoboda, doživetja, nočno življenje, številne v islamu prepovedane sladkosti, alkohol, erotika, seksualnost; jezik je slengovski, tudi obscen (vsaj za tamkajšnje razmere), in predvsem: neposreden! Poje: »Želim si te! Hočem tvoje telo!« In ne: »Okoli mene je prhutala žametna golobica, ki je v mojem srcu porodila hrepenenje.« A to ne pomeni, da v raiju ni prispodobe, nikakor! Le upa si tudi povedati, izreči - kar koli že. Tak je bil rai na začetku stoletja in tak je še dandanes, le da je vmes doživel precejšnjo glasbeno revolucijo. Prvotno zasedbo so sestavljali tolkala, piščal gasba, glas in udarjanje dlani. Prve novotarije so začeli vnašati že na zlitju šestdesetih v sedemdeseta, ko je stari rai navduševal urbane mladce in mladenke v betonskih naseljih Orana. Najprej je Bellemu Messaud zamenjal gasbo s trobento. Potem so počasi v stari rai prodirali električna kitara, bas, sintetizator in ga glasbeno preoblikovali; eni prvih so bili Raina rai, prvi, ki so mu dali vzdevek šeb, da bi mlado generacijo raimanov ločili od stare, pa je bil Khaled, ki je z uspešnico Trigel lice (Pot v šolo) iz leta 1974 pravzaprav sprožil plaz, imenovan pop rai ali kar rai. Sledila mu je četica znanih in armada svetu povsem neznanih šebov in šeb; v prvi polovici osemdesetih je osvojil Alžirijo, v drugi svet. Eden nedvomno najpomembnejših protagonistov ob Khaledu, Sahraviju, Fadeli, Zahvaniji in drugih je Šeb Mami.

Khelifati Mohamed, svetu znan kot Šeb Mami, se je rodil 11. julija 1966 v četrti Graba el Ved v Saidi, mestecu alžirskega jugozahoda, kamor že sega navdihujoči, a tudi pogubni prst silovite Sahare. Podobno kot druge alžirske glasbenike je tudi njega pot najprej vodila na poroke in druga družinska slavja; glas o njem se je razširil zelo hitro in pri štirinajstih je bil iskan animator svatb in banketov, četudi so mu starši (prepričani, da je rai sinonim za razvrat in prestopništvo) silno nasprotovali. Leta 1982, ko se je rai končno prelil na kasete, na alžirske ulice ter v koncertne dvorane in si pridobil številno mlado poslušalstvo, je bil Mami eden od finalistov na natečaju mladih talentov v silno gledani oddaji Mladi in glasba RTV Alžirija. Med nastopom v oddaji je pritegnil pozornost šefa založbe Disco Maghreb, in to je Mamiju omogočilo, da je naslednja leta ob animaciji svatb in slavij nastopal tudi po klubih in obilno snemal kasete (vsaj dvajset jih je bilo). Leta 1985 si je Šeb Mami na prvem alžirskem festivalu raija v Oranu pridobil titulo mali princ rai glasbe in se uvrstil ob bok najboljšim: Khaledu, Fadeli, Sahraviju, Raini Rai. Leto 1986, ki je pljusnilo rai na svetovno glasbeno prizorišče, je bilo ugodno tudi za Mamija: na prvem evropskem festivalu raija v Bobignyju pri Parizu je učvrstil titulo princ raija in podpisal pogodbo z Michelom Levyjem ter založbo plošč Totem rds/Blue Silver, s katerimi še vedno sodeluje. Od tedaj se je uvrščal na vse pomembne zahodne raijevske kompilacijske plošče, festivale, v oddaje ter izdal nekaj pomembnih plošč: prvi Le Prince Du Rai 1 in 2, s pristavkom rai music No 1, pa potem zahodnim trendom bolj ali manj prilagojeni Let Me Rai (1990) ter Saida (1994), med obema je izdal tudi ploščo Fatma, Fatma, ki se je tem krajem izognila. Četudi je bil prvi vedno Khaled in je bil Mami za spoznanje za njim, nato pa je sledila četica drugih velikih, so venomer primerjali lepoto, kvaliteto in čistost Mamijevega glasu s Khaledovim zastrtim, strastnejšim, silovitejšim, in vsakdo je moral priznati, da je Mamijev jasnejši glas sicer drugačen od Khaledovega, a enako dober. In ko smo že (spet!) pri obeh, naj povem, da sta lani uspešno debitirala v »totalno rai komediji« 100% Arabica (režija Mahmud Zemuri), in sicer kot glavna igralca, v filmski zgodbi pa znova tudi kot mlada raimana, ki sta pravkar prispela v vrvež pariških priseljenskih predmestij iz »domače vasi, bogu za hrbtom« (beseda bled, ki jo v filmu rabijo za Alžirijo, pomeni v francoščini (glavnem jeziku filma) zakotna vas, izvira pa iz alžirske besede bled ali dežela, domovina); ah, da, seveda, in prispela sta naravnost v zahrbtno bojevanje mož islamske vere proti raijevski in rapperski mladeži. Vsekakor film, ki ga je užitek pogledati, še bolj pa poslušati, saj je nastopov na odkritem tovornjaku kavarne Stoodstotna arabika v obilju, film pa ponudi tudi zgodovinski duet Khaleda in Mamija; a dvomim, da bo kdaj dosegel te kraje, žal.

T. Capuder