Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Terens Štader

New Bomb Turks

Razvojne smeri punk rocka

Hoteli ali ne: bendov je preveč, in ko se nam zagnusi povprečnost, ki je posledica preobilja, obstaja nevarnost, da dobrih ne prepoznamo. Ta hip je škodljivo spregledati New Bomb Turks.

Leta 1990 so skupino ustanovili štirje študenti angleške književnosti univerze Columbus v zvezni državi Ohio.

S prvo ploščo Destroy Oh Boy! so sprožili val histeričnih simpatij in odprli vrata mnogim, ki so si želeli revivala punk rocka. Epiteti v slogu »eden najboljših punk bendov sploh« so kar deževali, a tedaj so bila merila še izjemno subjektivna. Sledil je album pri založbi Crypt, takrat so prvič nastopili v Ljubljani, v družbi Teengenerate. Slednji so kmalu za tem razpadli, New Bomb Turks pa so odšli k Epitaphu, pri katerem so pred nekaj tedni izdali četrto studijsko stvaritev At Rope's End. To je njihova do sedaj najrazsežnejša plošča. Če jih danes primerjamo z zgodovinskimi punk bendi, lahko ugotovimo, da so izjemno relevantni. New Bomb Turks krasita velika konsistentnost in sprotno razširjanje igralnega polja. Zasedba skupine se vse od začetkov ni spreminjala, in tako so New Bomb Turks še zmeraj Bill Randt, bobni, Jim Weber, kitara, Eric Davidson, glas, in Matt Reber, bas; s slednjim sem se pogovarjal ob izidu albuma At Rope's End.

Kako to, da ste del plošče At Rope's End posneli v Evropi?

Ploščo smo delno posneli na Švedskem, snemali smo lanskega junija; drugi del pa smo septembra posneli doma, v Columbusu v Ohiu. Zanimivo je bilo snemati v Stockholmu. Sposojati smo si morali opremo, zanimivo je bilo spoznavati mesto, vsak večer iti ven s prijatelji. Na splošno zanimiva studijska izkušnja.

Kako je prišlo do tega? Ne srečaš pogosto ameriške skupine, ki snema na Švedskem.

Ko sem slišal ploščo skupine The Hellacopters, sem prišel na misel, da bi bilo 'cool', če bi snemali v studiu Sunlight. Ta zvok nam je všeč in želeli smo slišati (pa ne, da bi bili kot Hellacopters), kako bi zveneli, če bi tam snemali. Na Švedskem smo bili tako ali tako zaradi festivalov. Zamisel nas je pritegnila in na koncu je stvar delovala.

Kaj pa drugi del albuma?

V našem mestu je bilo enostavno snemati, kajti vse je v bližini. Iz prostora za vaje greš preprosto v studio, ki je kak kilometer od moje hiše. Doma nismo bili obremenjeni s časom.

Kdo je Dave "Captain" Diemer, ki ste mu posvetili ploščo?

Prijatelj, ki je delal v trgovini s ploščami, v kateri sva delala tudi midva z Jimom. Lani poleti je umrl za rakom, star kakih petdeset let. Bil je eden najbližjih prijateljev skupine in njen velik vir navdiha. Rad je imel življenje in glasbo. Zares zanimiv in velik človek.

Povej mi kaj o skladbi Bolan' Crash. Precej izstopa.

Spisali smo jo le nekaj dni prej, preden smo šli v studio. Takšne pesmi smo pisali od nekdaj, a jih nismo uvrščali na albume. Ponavadi so končale na singlih in kot bonus skladbe. Tokrat smo jo postavili v sredino plošče, da bi dali albumu drugačno vzdušje.

Ali lahko govorimo o posvetilu Marcu Bolanu in od tod sklepamo o vplivu T. Rex na New Bomb Turks?

Veliko poslušamo T. Rex. Marc Bolan je na poseben način interpretiral Howlina Wolfa, Johna Leeja Hookerja in blues na splošno. Umrl je tragično. Čeprav sem od nekdaj ljubitelj te glasbe, ne vem, koliko je dejansko vplivala na New Bomb Turks. Imamo ga radi, smo pa bolj pod vplivom punk rocka in The Rolling Stones.

Bluesovskega razpoloženja je na tem albumu več kot na drugih ploščah skupine. Aspirin Aspirations je med pesmimi, ki ste jih spisali, najbližja bluesu. Ali se razvijate v to smer?

Blues poslušamo že zelo dolgo, a se nikoli nismo počutili zadosti samozavestne, da bi igrali takšno glasbo. Aspirin Aspirations je bluesy pesem in je po svoje bližje tistemu, kar so počeli The Raunch Hands. Mike Marriconda, ki je navdušen nad bluesom, je z glasbenim okusom zelo vplival na nas. To velja tudi za Tima Warrena z založbe Crypt. Nikoli nismo pomislili, da bi se preizkusili v tem slogu. Ko smo na vajah pripravljali skladbo, sem ugotovil, da bi bilo bolje, če bi igral kitaro, saj bi bolj ustrezala potrebam skladbe. Nismo izrecno hoteli posneti blues pesmi. Tako zveni tudi zaradi načina bobnanja. Podobna je zadevam, ki jih poslušamo.

New Bomb Turks z leti pridobivate fluidnost glasbe, to je lastnost, ki v vaši glasbi sprva ni bila tako zelo izpostavljena.

Nenehno se spreminjamo. Točko, na kateri smo sedaj, dojemamo kot naravni razvoj, česa drugega niti ne poznamo. Všeč mi je, da postajamo bolj fluidni, kajti od nekdaj smo si želeli biti predvsem rock'n'roll bend. Veseli me, da smo naredili ploščo At Rope's End, saj je dosti bolj podobna glasbi, ki jo poslušamo. Naša glasba se razvija z nami.

V primerjavi s prejšnjo ploščo je At Rope's End surovejša in bolj jezna, se strinjaš?

Ja, album je bolj grob, večji in bolj jezen. To se je zgodilo spontano. Kar koli naredimo, ni tisto, kar smo si sprva zamislili. Album je sicer bolj grob, kot smo želeli, si pa vedno prizadevamo imeti drvenje v glasbi. Zvok plošče je povezan s tem, da smo se naučili, kako je treba posneti stvari in kako se je treba lotiti produkcije.

Kako si osebno doživel menjavo založbe, prehod od Crypta k Epitaphu?

Crypt je bilo težko zapustiti, že zaradi prijateljstva s Timom in Micho Warren in prijateljstva s skupinami, ki so tam. Toda postajali smo preveliki za Crypt in smo potrebovali več od založbe. Imel sem tudi občutek, da morda Crypt oviramo, kajti bili so preveč fokusirani na nas, morda so bili zaradi nas drugi bendi zanemarjeni. Prehod od Crypta k Epitaphu je bil najbrž najboljši preskok, ki smo ga lahko naredili, kajti obe založbi sta specializirani za punk rock in rock'n'roll. Za Crypt smo bili morda preveč hardcorovski, medtem ko smo bili za Epitaph premalo, zato istočasno sodimo in ne sodimo k tema založbama. Občutek, ki nam ga založbi dajeta, je zelo podoben, le da ena lahko ponudi več in da smo Crypt nekako prerasli.

Naslova zadnjih dveh plošč, Scared Straight in At Rope's End, nosita v sebi občutek strahu?

To je zaradi življenja v Ameriki. Naslov Scared Straight je vzet iz naslova televizijskega programa, ki ga predvajajo v poznih nočnih urah. Program prikazuje prave zapornike, ki se pogovarjajo s pobalini, ki imajo težave s policijo. Poskušajo jih na smrt prestrašiti in jih prepričati, da bi se poboljšali. Govorijo jim o življenju v zaporu in jim grozijo s sodomijo, če bi se znašli v zaporu. Torej, odrasli kriminalci poskušajo preplašiti mlade z življenjem v zaporih. Naslov Scared Straight se je ujemal s tematiko prejšnjega albuma. Program je sicer nastal v sedemdesetih in je bil po mojem svojevrsten eksperiment, ki bi mlade poskušal odvrniti od kriminala. Naslov Scared Straight sporoča idejo o odraščanju v Ameriki. At Rope's End pa pomeni, da si na koncu moči, da si na točki, ko želiš odnehati.

Kako se to ujema z New Bomb Turks?

Opisuje, kako čutimo. V življenju prideš do točke, ko česa ne moreš več prenesti, to je lahko razmerje z žensko ali posel, ki ga opravljaš. Za nas je to pogost občutek, s katerim pa se lahko identificirajo tudi mnogi drugi.

Ali si lahko predstavljaš samega sebe, kako igraš to glasbo pri petdesetih?

To bi si želel, glasbeno se moramo razširjati. Do petdesetega je še dvajset let in takrat bomo morda imeli različne interese. Če bomo zdržali še dvajset let, bomo zagotovo delali kaj podobnega, a obenem se bo še marsikaj spremenilo.

Od vaših zgodnjih cryptovskih dni se je punk rock ponovno razširil po planetu. Kako ocenjuješ njegov razvoj?

Punk rock se zares razširja, a ne tudi po kakovosti. Morda preveč ljudi igra punk rock. Malo je res dobrega. Dejstvo, da se razširja, je pozitivno, kajti vendarle je le rock'n'roll, ki je del ameriške zgodovine, sedaj tudi svetovne. Lepo je videti, da se razširja, saj si ne želim, da bi techno povsem prevladal.

Terens Štader