Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Primož Parovel

Koncertna harmonika? Pa še kako!

Harmonika je pravzaprav mlado glasbilo s kratko tradicijo, ki ga je zaradi praktičnosti prevzela predvsem narodna glasba, pa tudi vse druge zvrsti jo uporabljajo pač kot eno od glasbil s tipkami. In vendar je to inštrument z izjemnimi tehničnimi in zvočnimi možnostmi, še veliko bogatejšimi od klavirja.

Prava koncertna glasba za harmoniko nastaja in se razvija šele po drugi svetovni vojni. V zahodni Evropi temelji razvoj na trossingenski šoli. V tem mestu je industrija Hohner ustvarila nekakšno jedro, okrog katerega se širi zanimanje za to glasbilo. Tu sta raven igranja na harmoniko dvignila Nemec Hugo Noth in Danec Mogens Ellegard, ki sta iz trossingenske šole ponesla koncertno harmoniko daleč naokrog. Povezala sta se s sodobnimi skladatelji in spodbudila nastanek mnogih novih skladb, veliko sta koncertirala in snemala, seveda tudi poučevala. Pri Hugu Nothu je študiral eden najboljših koncertantov na harmoniki, Stefan Hussong, druga generacija, ki se bori za uveljavitev koncertne harmonike. Prav Hussong ima trenutno največ koncertov po svetu, morda tudi zato, ker je zelo komunikativen in prijeten človek. Lahko se pohvalimo, da smo ga že dvakrat poslušali tudi v Sloveniji, predvsem po zaslugi našega skladatelja Uroša Rojka, ki je na zahodu zelo cenjen avtor in se posveča tudi raziskovanju zvočnih možnosti harmonike. Profesorica, pri kateri je študiral moj profesor, Ivan Koval, je prišla iz trossingenske šole v Weimar, kjer je osnovala eno prvih visokih šol za harmoniko. Zdaj tu poučuje profesor Koval, uveljavljen solist. V Weimarju je študiral tudi naš profesor Erno Sebastian, ki je odprl pot na to šolo Mateji Prem, ona pa je nato pomagala meni in še nekaterim mladim slovenskim harmonikarjem, da smo odšli tja študirat.

Študij harmonike je v Nemčiji enakovreden drugim inštrumentom, pomembno za nas pa je to, da so harmonikarski oddelki tam zelo odprti. Harmonikarji smo med seboj močno povezani, veliko se družimo, veselimo se vsakega uspeha, po vsakem nastopu ostane celotni razred s profesorjem vred še dolgo skupaj. Smo nekakšna družina, ker čutimo skupen interes, skupaj se borimo za uveljavitev inštrumenta. Na naši weimarski šoli vsaki dve leti organizirajo srečanje vseh harmonikarskih oddelkov nemških visokih šol, pridejo pa tudi kolegi iz Skandinavije, z Danske in Nizozemske. Tu se predstavijo vsi profesorji in študenti, to je izjemno doživetje. Kot študent imam v Weimarju priložnost spoznati vse najboljše harmonikarje na svetu, vso harmonikarsko smetano, marsikoga med njimi tudi osebno. Drugi inštrumentalisti na naši šoli nam harmonikarjem kar zavidajo, da tako držimo skupaj.

Trenutno v Weimarju prenavljajo šolo, tako da imamo manj možnosti za sprotno preskušanje pridobljenega znanja na javnih nastopih. Posamezni oddelki so razkropljeni po več stavbah in harmonikarji delamo v hiši, kjer so pisarne. Tam seveda ni dvorane, tako da zelo redko nastopamo, prej pa smo imeli vsak mesec vsaj en nastop, na katerega se je vsak lahko prijavil s programom, ki ga je pravkar naštudiral.

Sam sem si želel ves - precej zahteven spored, ki sem ga sestavil za GM Oder, preskusiti pred občinstvom, in pozanimal sem se, kje bi to lahko bilo. Obstajajo šolske dvorane, ki pa so majhne, zato sem se odločil za Dom ostarelih umetnikov. Ta ima v Weimarju dolgo tradicijo in se je pred kratkim celo preselil v novo hišo, kjer imajo prav lepo dvorano. Weimarski Dom ostarelih umetnikov ima pogoste prireditve in naša šola ima z njim pogodbo, da si lahko študenti in tudi profesorji tam organizirajo koncerte. Njihova kulturna delavka, ki načrtuje program, ti pomaga pri organizaciji, plakate in programske liste pa izdelajo na šoli. Zelo me je zanimalo, kako bodo ti starejši ljudje reagirali na moj dokaj sodoben program in še posebej na inštrument - na harmoniko. Mikalo me je poskusiti, če sem sposoben to publiko s svojim igranjem prepričati. Bal sem se, da bi šlo pol občinstva ob pavzi ven. Spomnil sem se več prejšnjih nastopov, na primer Jesenskih serenad, ko nekateri poslušalci niso pričakovali take glasbe in so bili kar malo šokirani, niso bili pripravljeni nanjo.

Tudi tu je bilo najprej malo nemira, nato pa so se poslušalci umirili in pri vsaki naslednji skladbi so bili bolj navdušeni. Na koncu sem videl, da so sprejeli harmoniko kot koncertni inštrument, da so sodelovali, da so uvideli, da je tudi to igranje mojstrstvo. Na tem koncertu sem poskusil odigrati čisto pravi resen koncert, tako da nisem nič komentiral. Čeprav ostareli, so to vendar sami umetniki, ki znajo poslušati.

Nastope skušam prilagajati poslušalcem, pogosto predstavim svoj inštrument in glasbo, ki jo igram, tudi z besedo. Za GM Oder, ki je tako dobro pripravljen in pospremljen s komentarji na programskem listu, pa sem bil prepričan, da bo uspešen. Zato sem izbral za izvajanje, pa tudi za poslušanje, precej zahteven spored, s katerim sem hotel pokazati, da je harmonika zelo resen koncertni inštrument, ki mu želimo izboriti pravi prostor v odrskem življenju, ga približati koncertnim poslušalcem.

Ko sem bil majhen, nisem nikoli slišal kakšne tehtne skladbe na harmoniki. Začel sem s tistim, kar sem poznal iz medijev, z narodnimi. Na glasbeni šoli sem pozneje igral tudi Bacha, pa mi nekako še ni bil všeč in mi je profesorica raje prinesla kakšno cigansko. Sploh nisem vedel, da obstaja še kaj drugega, v našem prostoru ni bilo nobene priložnosti, da bi slišal pravo koncertiranje na harmoniki. Včasih sem profesorico vprašal, če naj bi šel na srednjo glasbeno šolo, pa je rekla, da se tam učiš čisto drugačno harmoniko, na katero z levo roko drugače igraš, pa samo moderno glasbo moraš igrati... Vendar ko je ugotovila, da resno nameravam nadaljevati šolanje, je dala vse sile od sebe in me je zares dobro pripravila, tako da sem imel dovolj programa za vpis na srednjo stopnjo. Pravzaprav sem se vsega sproti učil, sproti spoznaval, brez načrtov. Vsak dogodek v zvezi s harmoniko mi je bolj odprl oči. Tisto pravo doživetje pa je bil zame Mednarodni teden harmonike v Amsterdamu. Ko sem bil v prvem letniku, sva šla z Matejo Prem v Amsterdam, kjer smo ves teden poslušali samo sodobno glasbo - vsak dan po tri koncerte samih najboljših harmonikarjev. Ko se srečaš z glasbeniki na svetovni ravni, te čisto prevzame, takrat šele občutiš, kaj bi pravzaprav rad. Tam sem videl, kam ta pot pelje, do kod se da izpopolniti. Profesor Sebastian nam je sicer veliko pokazal, a manjkalo mi je koncertnega harmonikarskega življenja. Pri nas, na primer, ni izmenjave mnenj, ni dovolj posvetovanja med harmonikarji, ni dovolj podpore inštrumentu. Tu, v Nemčiji, to odlično deluje. Weimarski študenti harmonike gremo v kratkem v Wurzburg, kjer bomo imeli pol koncerta, drugo polovico pa tamkajšnji študenti. Učil nas bo njihov profesor in bomo spet spoznali marsikaj novega. Kaj pomeni druženje med glasbeniki, sem prvič doživel šele na Taboru Glasbene mladine v Velenju, na tečaju Franca Žiberta, in škoda je, da se ni zgodilo prej. Na takih tečajih se največ naučiš, najbolj si motiviran in daš največ od sebe. V takšnih oblikah druženja in dela je tudi doživljanje uspeha čisto drugačno.

Primož Parovel