Chris Rea

Nepoboljšljivi deloholik

Chris Rea se prav gotovo ne obremenjuje z nenehno spreminjajočim se glasbenim mainstreamom. Medtem ko modne muhe vse hitreje letajo (in padajo) po glasbeni sceni, na kateri uspe brez prilagajanja modernim smernicam obstati le redkim, njegovi zimzelenčki, kot so On the beach, Julia, Waiting for the summer in Josephine, vedno pritegnejo množice poslušalcev. Njegov žametni in otožni glas ter nepogrešljiva kitara v roki sta vse, kar potrebuje, da skuje vedno prijetne in vedno poslušljive melodije. Ja, Chris Rea je eden redkih glasbenikov, ki so vedno “in”.

Pravzaprav se zdi, da je ta zmeraj elegantni, enkrat svetlolasi, enkrat temnolasi 47-letni Anglež italijansko-irsko-jugoslovanskega (!) rodu na sceni že celo večnost. No, skoraj celo večnost –natančneje četrt stoletja. Vse skupaj se je začelo leta 1970, ko je delal v domači sladoledarni v Middlesbroughu in obiskoval šolo za novinarstvo. Nekega popoldneva je obiskal prijatelja, ki mu je zavrtel ploščo Joeja Walsha. Rea se je ves zasanjan zazrl v sončni zahod in takrat se mu je posvetilo, da je to pravo. Ko so ga potem zaradi prepira s profesorjem še vrgli iz šole, si je Rea kmalu našel zdravilo proti depresiji. Kupil si je kitaro in se odločil postati glasbenik.

SEDEMDESETA

Ko se je dovolj izuril na kitari, se je leta 1973 pridružil lokalni profesionalni skupini Magdalene, katere pevec je ravno takrat prestopil k Deep Purple. Leto kasneje so pri založbi Magnet Records izdali neuspešno prvo malo ploščo So much love, nato so se Magdalene preimenovale v The Beautiful Losers. “Zgubarjem” je leta 1975 glasbena revija Melody Maker podelila laskav naslov za najboljše debitante leta, vendar se zaradi tega skupinici vrata na glasbeni trg niso nič kaj bolj odprla.

Tudi to je verjetno vplivalo na Chrisovo odločitev, da zapusti skupino in začne samostojno kariero, ki sprva ni kazala preveč blesteče, predvsem po zaslugi njegove založbe Magnet in producenta Gusa Dudgeona. Leta 1978 izdanemu singlu Fool (if you think it’s over) je sledil album Whatever happened to Benny Santini, ki je bil tipičen poskus načrtnega osvajanja ameriškega trga. Po Chrisovem mnenju je plošča preveč ameriška, producent Dudgeon pa naj bi pesmim vzel vso tipično Chrisovo ostrino. Seveda so angleški kritiki, prežeti s punkersko mrzlico, album ocenili za cmizav in brezvezen izdelek, medtem ko je ameriški trg zgrabil vabo, pokupil pol milijona izvodov in albumu prinesel zlato naklado. Mala plošča Fool (if you think it’s over) je leta 1979 dobila celo nominacijo za Grammyja.

Chris ni bil s svojim glasbenim delom prav nič zadovoljen. Čeprav je bil tedaj v tem poslu že skoraj desetletje, se še vedno ni osvobodil vpliva založbe, ki je iz njega še vedno poskušala narediti nekakšnega angleškega Billyja Joela. Nič čudnega, da je Rea zaradi tega glasbeno stagniral – in to kljub temu, da je v štirih letih izdal kar tri albume, ki so bili vsi po vrsti bolj ali manj neuspešni. Leta 1979 je tako izšel Deltics, produkcija je bila tokrat še zaupana Dudgeonu, leto kasneje pa je Chris izdal popolnoma samostojen izdelek Tennis. Tudi dveletna koncertna turneja, ki je sledila, ni mogla zadovoljiti Reovih glasbenih ambicij; tako je bil leta 1982 izdani album Chris Rea nekakšna pika na i njegovega prvega, neuspešnega obdobja.

NOV ZAČETEK

Leto 1983 je bilo za Chrisa prelomno. Znašel se je na samem dnu kariere in (kakor pravi) bi prav gotovo odnehal, če s četrtim albumom Watersign ne bi navdušil nekega irskega glasbenega organizatorja. Rea je album sicer skromno ocenil kot kopico demo posnetkov, v katerih ni slišati skoraj nič bobnov, vendar je podjetni in intuitivni Irec v enostavnih in spevnih mehko rockerskih pesmicah zavohal potencialni uspeh. Ponudil mu je petnajst koncertov in promocijo albuma - in uspeh je bil naposled tu. Mala plošča I can hear your heartbeat je bila velika uspešnica na Irskem in na evropski celini, s promocijsko turnejo, ki se je začela na Finskem in nadaljevala v južnejših evropskih deželah, pa se je Chris približal statusu rockovske zvezde. Z albumoma Wired to the moon (1984) in Shamrock diaries (1985) je naposled osvojil tudi domačo angleško publiko, z leta 1986 izdanim singlom On the beach in istoimenskim albumom pa se je za vedno usidral v srcu vsakega melanholičnega in nepoboljšljivega romantika. Evropa je bila zdaj njegova in deveti zaporedni album Dancing with strangers (1987), na katerem je ena njegovih največjih uspešnic, Let’s dance, je osvajal najvišje vrhove evropskih glasbenih lestvic.

Ja, njegovi albumi so si sledili (in si še sledijo) kot po tekočem traku, pravzaprav je precej čudno, da se publika še ni nasitila njegovih popevčic. Kot je v nekem intervjuju povedal sam, je njegov največji problem to, da mu praktično nikdar ne zmanjka idej. “Moje težave glede tega so prav nasprotne problemom, ki jih imajo drugi glasbeniki. Večina je namreč zaskrbljena, če bo sploh imela dovolj gradiva za nov album, moja največja frustracija pa je, ko mi pri založbi pravijo, da me naslednjih štirinajst mesecev ne potrebujejo.”

Ko je že govora o založbah – album s pomenljivim naslovom New light through old windows (1988), ki je zbirka njegovih dotedanjih uspešnic, je izdal pri založbi WEA. Pod okriljem tega megalomanskega podjetja, ki je kupilo njegovo staro založbo Magnet records, pri kateri Rea še danes izdaja, je leto kasneje izšel daleč najuspešnejši in vsem znani album Road to hell. Prodan je bil v kar tri in pol milijona izvodih po vsem svetu in Chris je s to mojstrovino dokazal, da ima vajeti glasbene kariere popolnoma v svojih rokah.

Skupaj s sodelavci, klaviaturistom Maxom Middletonom, bobnarjem Martinom Ditchamom, ki je mimogrede tolkalec pri Sade, in kitaristom in basistom Robertom Ahwaijem, je že v naslovu albuma zaobjel temo, ki okupira malodane vsakogar. Vedno aktualna vprašanja o življenju v moderni računalniški dobi, problem naravovarstveništva ter podobne pereče “mainstreamovske” in vsekakor življenjsko pomembne zadeve je samosvoje obdelal tudi v naslednjem, leta 1991 izdanem albumu Auberge. Naslov izdelka v angleškem jeziku pomeni kotiček, kjer si lahko popotniki spočijejo po utrudljivi in monotoni vožnji. “Natanko to je ta album pomenil zame po Road to hell,” je takrat o novem izdelku povedal Rea. “Gre za nadaljevanje prejšnjega albuma, saj enostavno nisem mogel narediti izdelka, ki bi nakazoval, da sem popolnoma pozabil na takrat zastavljena vprašanja.” Tako je v Auberge povedal zgodbo o samotarskem popotniku, ki s hitrim in poceni avtomobilom brez kakršnih koli luksuznih telekomunikacijskih naprav vrhunske tehnologije potuje po samotnih cestah. Tudi takšno je namreč življenje današnjega človeka, ki ure in ure presedi za volanom in izgublja živce v cestnih gnečah. Takšnemu vsakodnevnemu zapravljanju časa je posvečena Gone fishing. Ali ne bi bilo bolje ves ta zapravljeni čas preživeti na ribarjenju?

STRAST

Chris sam sicer ne ribari, je pa velik ljubitelj avtomobilov. Rdeči ferrariji in vse vrste dirkalnih avtomobilov so njegova velika strast; in tako je za promocijo štirinajstega albuma (še pred tem je leta 1992 izdal album God’s great banana skin) Espresso logic (1993) sedel za volan dirkalnega avtomobila in se udeležil dirke za britansko prvenstvo turnih avtomobilov na znanem britanskem dirkališču v Donningtonu. Poleg tega ga je k sodelovanju povabila tudi tovarna Fordovih avtomobilov. Na njihovo željo je napisal glasbo za reklamiranje novega modela Ford Probe, pesem pa je bila izdana oktobra 1994, skoraj hkrati z njegovo odlično drugo kompilacijo The best of Chris Rea.

Naslednji album, originalno glasbo za film La passione, je Rea v celoti posvetil strasti do italijanskih rdečih dirkalnih konjičkov. Naslovi komadov, kot so Shirley, do you own a Ferrari?, Girl in a sports car in Le mans, povedo praktično vse. Vendar kot pravi Chris, film, ki je leta 1997 prišel tudi v nekatere evropske kinematografe in je bil izdan na videokaseti, ne govori o dirkanju, pač pa o Italiji. V ospredju je zgodba o priseljenski italijanski družini, ki se v zgodnjih šestdesetih letih poskuša prilagoditi neznanemu angleškemu okolju. Glavni junak te glasbene fantazije je najstniški deček, ki sanja o rodni italijanski deželi in o svojem idolu, dirkaču Wolfgangu Von Tripsu. Njegova največja želja je, da bi imel ferrari. Brez dvoma je v filmu, za katerega je Rea napisal scenarij in poskrbel za produkcijo, mnogo avtobiografskih elementov, Chris je na film sploh zelo sentimentalno navezan. In še Chrisov nauk filmske zgodbe: pusti strasti, naj lebdi v zraku, nikar je ne poskušaj spraviti na zemljo.

Sicer pa je Rea že pred tem projektom sodeloval pri filmu. Leta 1992 je napisal glasbo za nizkoproračunski film Soft top, hard shoulder, kako je prišlo do sodelovanja, pa je zaupal novinarju Johnu Pidgeonu. Med snemanjem albuma God’s great banana skin je na angleški televizijski postaji Channel 4 v jutranjem programu po naključju videl reportažo o snemanju tega filma. Govora je bilo o pomanjkanju denarja za dokončanje filma in to je nemudoma pritegnilo Chrisovo pozornost. “Šlo je za podoben položaj kot pri meni, kadar snemam album – šlo je za umetnost zaradi umetnosti.” In še isto jutro je odšel k fantom iz filmske ekipe in jim rekel, da bi rad posnel glasbo za film. “Bili so zelo, zelo presenečeni. V bistvu so potrebovali kar dolgo časa, da so pristali na moj predlog. Mislili so, da se mi meša.” Tako je nastal singel Soft top, hard shoulder, ki je uvrščen tudi na album God’s great banana skin.

Poleg tega je odigral manjšo vlogo v eni od epizod nemške nanizanke Schimanski in napisal glasbo zanjo; kmalu po La passione, natančneje konec poletja 1997, je Rea dobil še eno filmsko ponudbo. Režiser Michael Winner je sprva sicer želel le, da Chris napiše glasbo za film Parting shots. Potem so Chrisa poslali še na avdicijo in Winner je ugotovil, da je Rea naravnost rojen za vlogo glavnega junaka, fotografa, ki izve, da je na smrt bolan, in se povsem zavestno odloči, da bo pobil vse svoje stare sovražnike. Kaj se trenutno dogaja s filmom, ne vemo…

V tem smislu je zanimivo tudi Chrisovo mnenje o snemanju videospotov. “Zame obstaja samo en način. Video spot bi moral vsebovati to, kar je v mislih videl avtor, ko je pisal pesem. Poleg tega sem pripravljen tudi režiserju dati prosto pot, da posname video na podlagi tega, kar vidi, ko posluša pesem.” Misel je sicer več kot zanimiva, vendar (kot je v nekem intervjuju potožil) glasbene založbe večinoma ne sprejemajo tovrstnih kompromisov.

AMERIŠKO PRIJATELJSTVO

Posvečanje filmu Chrisa ni odvrnilo od pisanja pesmi. Konec januarja letos je že izdal album Blue cafe, aprila se bo podal tudi na evropsko turnejo, v katero bo vključil nekaj koncertov v Rusiji. Vse kaže, da bo Amerika tudi tokrat ostala praznih rok. Pa ne, da bi imel Chris kaj proti ameriški publiki. Sam je več kot pripravljen v turnejo vključiti tudi ta del sveta, vendar ga po njegovem mnenju Amerika ne sprejema zaradi drugačnega “glasbenega formata”, denimo dolžine pesmi. Sam se namreč ne prilagaja nobenim založbenim in marketinškim normam glede tega, kakšne bi morale biti pesmi, če bi hotel, da postanejo bum v Ameriki. “Rečem lahko samo to, da upam, da bo nekega dne prišlo do revolucije in bo potem štela samo glasba… Dejstvo, da nisi podoben nikomur, bi moralo biti vsakemu glasbeniku v prid, v resnici pa se obrne proti njemu - res škoda. A vendar se da preživeti,” je odgovoril na eno od mnogih novinarskih vprašanj, ki se tičejo prav njegovega slovesa onstran Atlantika. Kot pravi sam, ga imajo trenutno za glasbenika tipa Ry Cooder (mimogrede, Ry je njegov idol iz mladosti), to pomeni, da ga cenijo kot glasbenika in pisca. In Chrisu to popolnoma ustreza. “Pripravljen sem biti uspešen glasbenik, nisem pa pripravljen na to, da bi bil velika rock zvezda.”

Rea je zaradi ameriške (ne)popularnosti v prav posebnem položaju. Je eden izmed redkih glasbenikov na svetu, ki albume prodajo v več kot treh milijonih izvodih, a od tega v ZDA proda le 10 odstotkov. “Ponavadi je tako ogromna prodaja možna le, če se večina albumov proda najprej v Ameriki in šele potem drugod po svetu. Pri meni je ravno obratno. Naprej svet, šele potem Amerika.”

INSPIRACIJE JE VEČ KOT DOVOLJ

Po vsem povedanem je Chris Rea res čuden maček. Zdi se, da je v vsakem primeru na vsakem področju izjema. Prav gotovo je posebnost tudi njegovo vsakoletno izdajanje albumov, ki zagotovo navdušuje vse oboževalce, sam pa je včasih prav zaskrbljen nad tem kar preveč plodnim ustvarjanjem. S svojo skupinico glasbenikov je po dolgoletnem sodelovanju v studiu namreč tako zelo ubran, da se mu včasih zazdi, da gre vse skupaj prehitro naprej. “Počutim se, kot da bi se moral na snemanju bolj potruditi, se bolj potiti pri tem in biti bolj zaskrbljen; ne pa enostavno narediti, kar si za vsak dan posebej zadamo, ter reči hvala lepa in lahko noč,” je povedal medijem. Skorajda neverjetno je, vendar fantje praktično nikoli ne ponavljajo snemanj pesmi; in Chris kot producent svojih albumov očitno ve, kaj želi posneti. “Preprosto ustvarjamo glasbo, vse skupaj poteka na neki nezavedni ravni. Pri tem smo popolnoma spontani in umirjeni… prav neverjetno je.”

Spontano prihajajo tudi zamisli za pesmi. “Navdiha imam vsak dan na pretek. Lahko gre samo za kakšen čuden verz, ki ga napišem na zadnjo stran poštne znamke, vendar se v splošnem ideja pojavi v trenutku.” Pesem takoj nato posnamejo in jo nato nekaj tednov pustijo pri miru. Nato Chris izbere prvih deset do petnajst tako nastalih pesmi, skupaj jih dodatno malce obdelajo - in album je praktično nared.

Zanimivo je, da se na vsakem albumu najde mesto za nič več in nič manj kot eno udarno in hitro pesem. Chris je to posebnost komentiral takole: “Upam, da bo nekoč kdo rekel, da je že skrajni čas, da Chris Rea posname album s samimi hitrimi komadi. Vendar to ne gre; ljudje me ne vidijo v taki luči.”

Res je. Njegov zajeten kupček intimnih in ponavadi nesentimentalnih pesmi je prevelik, da bi si ga njegova zvesta publika lahko predstavljala v trši rockerski obleki. Pa tudi nobene potrebe ni, da bi Chris spreminjal glasbeni slog. Umirjenemu in šarmantnemu možakarju, ki že skoraj dvajset let živi umirjeno družinsko življenje z zakonsko družico Joan Lesley in dvema hčerama, petnajstletno Josephine in devetletno Julio Christino, res ni kaj očitati.

Marta Pirnar