Elliott Sharp

Veliki zvočni čarodej

Če bi me kdo vprašal, naj naštejem nekaj najpomembnejših glasbenikov in glasbenic osemdesetih in devetdesetih let, bi brez premisleka izstrelil: John Zorn, Sainho Namčilak, Sergej Kurjohin in - kajpada - Elliott Sharp.

Prve tri je vsaj za silo mogoče stlačiti v ohlapne okvirčke določenih tokov sodobne glasbe, toda Elliott Sharp je povsem druga pesem. Na prvi pogled ni tako vpliven in razvpit kot John Zorn, ni toliko zapisan improvizaciji kot Sainho Namčilak in ni tako obešenjaški, kot je bil Sergej Kurjohin, a vsaj z enim krakom delovanja posega tudi v omenjene sfere. In še marsikam.

Možakar, ki posname malodane nekaj plošč na mesec (neki kritik je ob predstavljanju tega izjemnega muzikanta zapisal, da se je doslej pojavil na približno - hmmm! - 9.000 ploščah), je živa erupcija sodobne glasbe, oseba, ki ne bo nikoli čvekala puhlic o postmodernizmu, čeprav je skorajda pravo poosebljanje postmodernega eklekticizma, saj se nikoli ne more zapisati eni sami "veliki zgodbi". Ni ga sram priznati, da je dedič avantgard tega stoletja - če ne že v glasbi sami, nam radikalne poglede na družbo predstavlja z zgovornimi naslovi plošč in komadov. Pregrad med glasbenimi zvrstmi in tradicijami ne priznava, ampak prenaša izkušnje iz enega zvočnega območja v drugega. Skupni imenovalec: New York - in potem še ves preostanek sveta.

Skladatelj in multiinstrumentalist Elliott Sharp se je v prvem desetletju delovanja - tam nekje med 1969 in 1979 - preizkušal predvsem kot improvizator. Skozi živo participacijo v glasbi se je prekalil v izvrstnega instrumentalista, obenem pa je razvil tudi povsem specifičen način poslušanja skupine oz. orkestra, ki se praviloma veže na navidez enostavno ritmično jedro, okoli katerega potem plete najrazličnejše mreže, šopke in barvite kristale zvokov. Od leta 1979, ko se je ustalil v New Yorku, vodi skupino Carbon in večjo zasedbo Orchestra Carbon, sodeloval je tudi pri brezštevilnih drugih projektih.

Leta 1977 je ustanovil založbo zOaR, pri kateri je izdajal svojo glasbo in ekstremno glasbo drugih avtorjev (pomembni sta kompilaciji Peripheral Vision - Bands of Loisaida in State of the Union). V zgodnjih osemdesetih letih je navduševal poznavalce z albumi, ki so segali od improvizacij prek raziskav hrupa in neortodoksnih rokovskih struktur do njegove glavne fascinacije sredi osemdesetih let, fraktalne teorije in Fibonaccijevih zaporedij, prevedenih v alikvotne (oz. flagioletne) igre na kitari. Med prvimi je bila plošča Hara z Davidom Fultonom (1978), potem Resonance (1979) in Rhythm and Blues (1980). Takrat pridejo na vrsto prebojne eksperimentalne in komponirane zadeve: ISM in Nots (1982), ISM: R (1983), (T)here in Carbon (1984) ter v celoti fraktalni Fractal in Marco Polo's Argali (1985). Zasedba Carbon, v kateri pravzaprav razen Sharpa ni stalnih članov, je stalnica v njegovem delovanju - leta 1987 je nastopila na Drugi godbi. Istega leta je izšla ena od njegovih najbolj spevnih plošč, mojstrovina In the Land of the Yahoos.

Zasedba Carbon je doslej izdala celo serijo plošč, ki sta jim skupni Sharpova kitara ter značilna spremljevalna ritmična tenzija: Datacide (1990), Tocsin, Truthtable, Autoboot, Amusia (1994) in Interference. Njen razpon sega od eksperimentalnega rocka in jazz rokovskega pletenja zvočnih niti do spevnega ali hrupnega skupinskega rokovskega muziciranja. Poleg zasedbe Carbon velja omeniti še Bootstrappers (in istoimensko ploščo iz leta 1989 ter GI=GO iz leta 1992), Semantics (s ploščo iz leta 1987), Mofungo, Scanners in Boodlers (prvenec iz leta 1995 ter lanskoletni album Counter Pir). Sharpove zasedbe so pravzaprav rokovski bendi, le da Sharp daje prednost instrumentalnemu (ritmičnemu) naboju rocka pred vokalnim. Ta vidik njegovega delovanja se še najbolj kaže v tistih solističnih ploščah, v katerih se Sharp posveti določenemu konceptualnemu projektu in ostaja v vodah hrupnega in eksperimentalnega rocka ter samosvoje popularne glasbe v širšem smislu. Nekaj let po plošči In the Land of the Yahoos je izšlo nadaljevanje s ploščo Beneath the Valley of the Ultra-Yahoos (1992), vmes pa še plošči Looppool (1988) in K!L!A!V!. Novejše tovrstne izdaje so Tectonics, Figure Ground in Field and Stream.

Iz povsem drugega testa so Sharpovi bluesovski projekti, na primer skupina Terraplane (z istoimensko ploščo in ploščo, ki jo pripravlja Sharp v letošnjem letu) in duet Hoosegow (na plošči Mighty). Kot improvizator in instrumentalist Sharp najpogosteje nastopa v duetih - znani so dueti s korejsko glasbenico Jin Hi Kim, s katero je nazadnje gostoval v Ljubljani, in z Zeeno Parkins (plošči Psycho-Acoustic, 1994, in Blackburst, 1996). V duete sodi tudi sodelovanje z znamenitim maroškim glasbenikom Bachirjem Attarjem (In New York, 1988), omeniti velja tudi lanskoletno ploščo Revenge of the Scuttering Child, ki jo je Sharp pripravil z judovskim pesnikom Ronnyjem Someckom. V komadih na solističnih ploščah si tu in tam da duška tudi kot instrumentalist (na primer na ploščah Westwerk, 1992, Dyners Club, 1994, ki prinaša kvartet kitar, in Sferics, 1996, ter v zasedbah Slan in Boodlers), večinoma pa se Sharp giblje po neraziskanem zvočnem terenu, tudi z raziskavami možnosti uporabe računalniških in sintetiziranih zvokov, kamor sodi lanskoletna plošča Field and Stream.

Najbolj eksperimentalna so njegova dela za orkester. Struktura komadov je izjemno kompleksna, dobesedno nasekana na drobne koščke, označuje jo pogost stakato vseh glasbil in ritmično soočanje in dopolnjevanje različnih glasbil. Nekatere orkestracije so nabite z elektriko, v drugih kraljujejo violine. Gradiva pa nikoli na zmanjka. Posebej zanimive so Sharpove skladbe, ki jih izvaja Soldier String Quartet: Tessalation Row (istoimenska plošča je izšla leta 1987), Digital, Twistmap, Shape-Shifters, Intifada in Hammer - Anvil - Stirrup (skladbo je napisal že leta 1988 za finski Avanti String Quartet, na plošči pa je izšla v izvedbi Soldier String Quarteta). K tem projektom sodijo tudi komadi, v katerih je Sharp uporabil tako klasična glasbila kot računalnik, s katerim jih je obdelal. Prvi takšen Sharpov projekt najdemo na plošči Cryptid Fragments, drugega pa na plošči XenocodeX (1997), na kateri najdemo daljša komada, ki ju je pripravil za festival Ars Electronica Linz (1994) in za Radical Jewish Music Festival v Münchnu (1992). Kot aktiven pripadnik nove judovske radikalne kulture se s komadom Intifada Sharp odločno distancira od nasilja svojih sonarodnjakov v Palestini. Ob omenjenih orkestralnih projektih veja omeniti še posnetke komadov, ki jih je Elliott Sharp pripravil za film in pravkar izdal na plošči Figure Ground.

Na drugi strani orkestrskega spektra so plošče, na katerih Sharp piše za elektrificirane večje zasedbe. Poleg fraktalno zasnovanega projekta Larynx (1988) velja omeniti še presunljivo Abstract Repressionism 1990-99 (1992), lanskoletno Spring and Neap (za klavir, godala, dva tolkalca, dva šamisena, koto in harfo) ter najnovejšo Rheo-Umbra. V njegovih orkestrskih komadih pravzaprav ne gre toliko za izvajanje klasične partiture, temveč za sledenje algoritmom, ki opredeljujejo vsako skladbo. Sharp svoje skladanje pojasnjuje s konceptom "ir/rational" oz. "ear/rational": jedro gradiva, ki ga izvajajo glasbeniki, je določeno glede na matematične, ritmične, melodične, harmonične parametre in glede na parameter barve zvoka.

Elliott Sharp se sicer res giblje v najrazličnejših zvočnih vodah, toda vsepovsod, kjer se pojavi, vdihne glasbi neizbrisen osebni pečat. V Sharpovi glasbi je vedno prisoten utrip, plesnost, četudi ga razbije na koščke s fraktali ali elektroniko. Sicer drži, da so nam nekateri njegovi projekti manj blizu od drugih, toda njegove izjemne kreativne energije ni mogoče spregledati. Če dodam še dejstvo, da je vsak njegov nastop prava magija spontanega, a globoko premišljenega in doživetega muziciranja, potem sem prepričan, da se bomo videli na njegovem koncertu.

Rajko Muršič