Radikalizacija srca in posluha (2)

Hitrost ni časovna kategorija

Tzadik na več koncih zapiše, da je njegova godba še najprimernejša za ljudi z malo potrpljenja. Kar takoj velja dodati, da potrpljenje tu sploh ni ustreznica - beseda je namreč kar preveč naphana s slovenskostno, katoliško krščansko moralko; raje bi rekli torej:

Tzadikova godba je za ljudi z malo tolerance. Mar prvikrat slišite, da so najbolj odprti pravzaprav tisti ljudje, ki imajo v resnici malo tolerance - ne trpijo neumnosti krog sebe, namišljenega prahu in družbenega pudra? Izjemno ozki ljudje imajo, obrnjeno, tolerance preveč, a je nikakor ne znajo uporabiti v splošno dobro, to je tudi res: Trošijo jo za drobnjakarske, egoistične, nepreverjene in nepreverljive namene. Kakor tisti osebek so, ki se je ondan potožil, da pišemo pričujoča besedila prejkone zgolj sami zase. Če bi bilo to res - pravimo z besedami brezkompromisne, kritične teorije -, potem se najbrž z njimi ne bi tako trudili, ne bi, če hočete, niti malo "trpeli" spričo njih, "živeli" z njimi, pač pa bi pisali enostavne, nepremišljene misli tjavendan, ki bi z njimi dejansko ne imeli kaj početi še sami. Kajpada bi bilo ljudstvo s takšnimi rečmi na moč zadovoljno, vse bi bile razumljive kar takoj in z njimi se ne bi bilo treba ne ubadati ne bojevati ne kar koli dosegati. Nihče ne bi iskal, pač pa bi kar takoj (v maniri spektakelskega zamaha, kakršen ima v teh krajih očitno vse večji vpliv) zadovoljen s samim seboj zapustil članek. Bolj ko si za kaj mislimo, da nam je doumljivo, prej tudi spuhti. Zakaj torej berete, če vam gre samo za ozke, zasebne namene, pa še ti gredo v pozabo?

Očitek nam je resda prišel kar prav, toda z njim se - v nasprotju z očitajočim osebkom - nikakor ne mislimo okoristiti. Ni časa. Se spominjate, kako Tzadik govori o času? Čas ni kvantiteta - nekaj manjšega ali večjega, premostljivega, merljivega - čas je do obisti subjektiven in stremeti je treba k hkratnosti. Pri Tzadiku je hkratnost prej reakcija kakor zasedba, to se pravi, da je povezana s hitrostjo reagiranja. "Hitrost ni časovna kategorija," je morda najpomembnejša ugotovitev, ki naj pospremi tokratno pisanje, "je pa res, da jo sčasoma lahko zgubimo. Postaramo se, in na mah smo počasnejši."

So hitrejši misleci tudi bolj fragmentirani? Je perioda pri počasnejšem mislecu nujno daljša? Kako se to pozna v glasbi? John Zorn je pripeljal razmerje med mislijo in njeno izvedbo do ničte točke - takšno zavidljivo raven si je konec šestdesetih privoščil kvečjemu Mauricio Kagel, sicer eden izmed Zornovih priljubljenih skladateljev. Zavidljivo pravimo zato, ker izvedba učinkuje, pri tem pa ne vemo več, ali je premišljena ali improvizirana. Še najraje igra na nasprotne učinke, se pravi, da je videti naključna, kadar je sad mukotrpnega snovanja, in hlini pisavo, kadar je nastala trenutno.

Zornovo poigravanje z obrati pa moramo iskati tudi na konceptualni ravni. Vzemimo vzorčna albuma z zasedbo Naked City (John Zorn - alt saksofon, Bill Frisell - kitara, Wayne Horwitz - klaviature, Fred Frith - bas, Joey Baron - bobni in Yamatsuka Eye - glas) - Radio (1993) in Heretic (1992). Prvi je, glede na vse zapiske, "splošen", "absoluten", drugi, kakor je kazno, prinaša kinsko godbo. Ima to sploh kakšno realno osnovo, kakšno zvezo z odigranim gradivom?

Na prvem albumu beremo nebroj referenčnih oprijemalk, s kakršnimi John Zorn rad opremlja življenje in delo. Medijski frik namreč že od rane mladosti rad posoja najbližjim prijateljicam in prijateljem stripe, knjige, plošče, filme, jih opozarja na vredne dogodke, oddaje, njihove kombinacije, zaporedja in vzporedne pojavnosti. Njegova obsedenost z univerzalnim podjetjem (kar Tzadik navsezadnje nenehno hoče biti) je lahko našla svoje univerzalno poslanstvo šele na univerzalnem občilu, na internetu, kjer Zorn po novem vsak mesec in strastno ažurira svoja odkritja in objavlja knjige, filme, koncerte, posnetke... meseca. Nove in stare reči. Lepota te obsedenosti ni v ekscentrični vsiljivosti, pač pa v urbani gesti, ki diha kooperacijsko in neverjetno odprto. Tam najdemo jazz, klasiko, pop, rock, bestsellerje, zgodovinske študije, osladne ikone, obskurne pevke in podobno. In pri tem ekskurzu se kaže vrniti na začetek današnjega spisa: Kakor za široke ljudi velja, da so nekako premalo tolerantni, tako tudi zbujajo videz, da so zgubljeni v medijsko-znanstveno-umetniškem svetu. Pa še zdaleč ni tako. Samo v sila raznoterih pojavnostih tega sveta so sposobni najti indice za svoje delo, srce in duha. Zato vse te "hitro" (!) pridobljene in "hitro" (!) prebavljene medijsko-znanstveno-umetniške gajbice najbrž nič ne pomenijo človeku, ki Johnu Zornu ne sledi kot Tzadiku, ki torej ni njegov - še tako odmaknjen - zaveznik, zaveznica. Verjetno je treba reči zastaviti še radikalneje: Ažuriran material ne pomeni nič človeku, ki ni dopustil, da mu John Zorn spremeni življenje. Zdaj smo na silno spolzkih tleh - pa ne zavoljo same implicitne zahteve po spremembi življenja, po radikalni drugačnosti - pač pa zato, ker se zdi, da živimo v krajih, ki imajo s tem neskončno težavo. Kjer se ljudje bojijo zaljubiti do stopnje, da se jim nehote spremeni življenje, kjer jih je strah ubraniti prijateljico, prijatelja za vsako ceno in pri tem ne hliniti hipokrizije, kjer je težko - celo - odkrito zavpiti bravo, če ti je koncert všeč, ali o njem zapisati kakšno ugodno besedo, tam je najbrž za ta ali oni pojav ali človeka precej težko priznati, da je vplival, vplivala usodno.

John Zorn pa iz meseca v mesec vztrajno zapisuje, kaj vse je usodno vplivalo nanj in kaj vse ga spreminja, da je tak, kakršen je. Vrnimo se k Radiu: Charles Mingus, Frank Sinatra, Led Zeppelin, Ivo Papasov... Že če preberemo komaj kaj referenčnih imen iz glasbenih svetovij, vemo, kdo je strasten poslušalec, ki jih je zbral. Vprašanje, ki nas vznemirja, pa meri k filmu: Vemo, da se je John Zorn znebil dramatične navlake, vsega tistega, kar sili iz glasbenega 19. stoletja in kinski godbi onemogoča nonšalantno življenje. Po filmih tega ne opazimo, kajne, ker nismo ostrih ušes, lahko pa poudarimo, da sta se pred Zornom tega znebila tudi Ennio Morricone in Bernard Herrmann. Ni čudo, da je John tako zaljubljen v njiju. Hopla, zdaj pa zanka - John Zorn se je tega znebil tudi v "splošni", "absolutni" godbi, tako da na posluh sploh ne moremo več ločevati njegovih "filmskih" in "nefilmskih" del. Mar ni v tem nekaj čudovitega? Mar ni to tisto, kar smo si na poti k teoriji kinske godbe zmerom želeli: Film, ki je dosegljiv že skoz godbo, ali film, ki godbi sploh ne rabi, da živi samostojno življenje. Heretic so v bistvu Jeux des dames cruelles, original motion picture soundtrack, pa to od njih zahteva samo kurtoazija, kronizem, zgodovinopisna obsesija, avtocenzura. Če sklepamo po naslovih, godbenem slogu ali tehniki ni Radio nič manj filmski kakor Heretic: American Psycho, Poisonhead ali Sunset Surfer.

Kinska godba se deli na tisto, ki je plod Bernarda Herrmanna, Ennia Morriconeja in Johna Zorna, in na vso drugo, ki si še ni izbojevala svoje realnosti, svoje zmuzljive, na videz poljubne, pa zato toliko trdnejše, odprte pozicije. Na začetku stoletja je profesor in harmonsko-kompozicijski revolucionar Arnold Schoenberg spisal Glasbo za film, še v času nemega filma je ustvaril fiktivno zvočno pripoved o neobstoječem filmu. Nikakor ni mogel vedeti, da ga bo beg pred nacizmom lepega dne pripeljal tudi v Hollywood. Kako je mogel trpeti, ko je opazoval, da tam iz dneva v dan počnejo obrnjene reči: V oči bijočim, še kako prezentnim filmom dodajajo redundantno glasbo, glasbo, ki zgolj podvaja imitacijo nekakšne realnosti. Schoenbergov osamljen protiholivudski boj je v osebi Johna Zorna dobil velikega nadaljevalca. In če je Zornov boj proti vsenavzočosti in vsemogočnosti podob glasen, bije skupaj s Schoenbergom še tih, neopazen boj: Oba sta se zavedala, da je glasbena kompozicija vrhunec nezavednega, početje s hudo nejasnim ciljem. Zato sta delala s teksti: "Ko je teksta konec, tedaj vem, da je končana tudi glasbena kompozicija," je rad govoril Dunajčan, Zorn pa vztrajno dodaja: "Če se na albumu pojavi tekst, v katerem piše, da gre za kinsko godbo, potem takšno godbo zanesljivo tudi poslušate." Drugih meril ni.

Miha Zadnikar