SONNY ROLLINS

The Complete Sonny Rollins RCA Victor Recordings (1962-64)

(RCA, 1997)

Drugače kot John Coltrane je Sonny Rollins (rojen 1930) zablestel sorazmerno zgodaj in ob veličastnem izbruhu nebrzdane kreativnosti v letih 1956-1957 tudi dosegel ustvarjalni vrhunec. Plošče Tenor Madness, Saxophone Colossus (še vedno ena najboljših jazzovskih plošč vseh časov), Plays for Bird in Tour De Force (vse 1956) ter Way Out West, Sonny Rollins vol. 1 in vol. 2, The Sound of Sonny, Newk’s Time in A Night At the Village Vanguard vol. 1 in vol. 2 (vse 1957) to dovolj zgovorno dokazujejo. Toliko bolj, ker so nekatere med njimi prave klasike. Nič čudnega torej, da so plošče iz naslednjih dveh let manj izrazite in pomembne, čeprav izstopa vsaj The Freedom Suite, na kateri se Rollins izkaže kot avtor, kar ni ravno njegova navada, pozabiti ne smemo tudi njenega političnega sporočila.

Potem se je Rollins za dve leti umaknil, kajti to je bil čas, ko je v jazzu prihajalo do radikalnih sprememb in uveljavitve glasbenikov, kot so Coltrane, pianist Cecil Taylor, zlasti pa Ornette Coleman, in treba je bilo premisliti in nanovo določiti svoje mesto v jazzu, ki je nastajal. Za glasbenika, ki je poslušalce navduševal predvsem s silovitim in lahko prepoznavnim zvokom tenor saksofona (združeval je melodično zapleteno napadalnost pionirjev bopa, zlasti Charlieja Parkerja, in polni, zaokroženi zvok Colemana Hawkinsa, prvega velikega glasbenika na tem instrumentu), manj pa z avtorskimi skladbami (Oleo je ena izmed svetlih izjem), je bil ta premislek morda še toliko bolj potreben.

Ko je po dveletnem premoru Rollins spet stopil v studio (izjavil je, da samo zato, ker je potreboval denar za zobozdravnika), je ustvaril šest plošč, ki morda niso bile tako radikalne, kot sočasni izdelki Coltrana in Colemana, toda zdi se, da jih je čas samo požlahtnil in da so danes privlačnejše kot kdaj koli. To velja zlasti za ploščo The Bridge (1962), na kateri izstopa izjemna medigra z inovativnim kitaristom Jimom Hallom, v nič manjši meri pa za ploščo Sonny Meets Hawk! (1963), ki jo je Rollins posnel s svojim mentorjem Colemanom Hawkinsom. Čeprav se njuno sodelovanje v skladbi Yesterday začne nekoliko negotovo, sledijo izjemne izmenjave fraz, ki dosežejo vrhunec v naslednjih dveh skladbah (All the Things You Are in Summertime).

Glasbo, ki je nastala med tema dvema ploščama in po sodelovanju s Hawkinsom, bi lahko, kot je posrečeno zapisal ameriški kritik Chip Sterne, imenovali Rollinsovo iskanje lastnega izraza. Plošče, ki jih je snemal, niso vrhunski izdelki zrelega umetnika, ampak njegovo iskanje novega zvoka in sloga. Zanimivo je, da zaradi tega niso nič manj očarljive. Tako je, na primer, s ploščo What’s New? (1962), na kateri Rollins raziskuje modne latinskoameriške ritme in ustvarja izrazito populistično, skoraj karnevalsko glasbo (Don’t Stop the Carneval in Brownskin Girl), ki pa ne more prikriti dosti temnejših temeljnih občutij v njegovem igranju. Ali pa z radikalno Our Man in Jazz (1963), na kateri sodeluje s kornetistom Donom Cherryjem in kjer najdemo 25-minutno različico Olea. In za konec The Standard Sonny Rollins z zelo nestandardnimi priredbami jazzovskih standardov, ki se jih ni mogoče naveličati. Na treh ploščah ki so jim bolj ali manj v celoti posvečene, najdemo vrsto skladb, ki navdušujejo s kreativnimi, svežimi in čustveno bogatimi obdelavami. Dober primer za to je izjemno lirična izvedba skladbe Trav’lin Light, v kateri je Rollins uporabil dva basista - David Izenson igra z lokom, Teddy Smith pa pizzicato.

Ves čas je seveda v ospredju siloviti, vendar glede na razpoloženje, ki ga želi ustvariti, tudi zadržani in lirični Rollinsov tenor saksofon, toda potrebno je omeniti še nekatere izjemne sodelavce(poleg že navedenih), med katerimi je na prvem mestu njegov dolgoletni basist Bob Cranshaw, sledijo pa bobnar Billy Higgins ter dva pianista, Paul Bley (na plošči s Hawkinsom) in Herbie Hancock. Zlasti Bley z igranjem dokazuje, da je bil v šestdesetih letih zares eden od najbolj inovativnih jazzovskih pianistov, nekakšen vmesni člen med Ornettom Colemanom in Keithom Jarrettom. Nekaj podobnega velja tudi za kitarista Halla, ki je med vsemi solisti v tem obdobju z Rollinsom nasploh največ sodeloval, saj ga najdemo kar na štirih ploščah.

Zanimivo je, da je komplet Rollinsovih posnetkov za založbo RCA že leta 1994 izšel v Franciji, to niti ne preseneča, saj je znano, da so Francozi veliki ljubitelji jazza. Podrobnejša primerjava pokaže, da so v obeh različicah uporabili ves dostopni material, čeprav so ga nekoliko drugače razporedili. Francozi so se odločili za bolj ali manj prvotni razpored, zato so ga izdali na sedmih diskih (6 prvotnih plošč in sedma z alternativnimi posnetki standardov z zadnjih snemanj), medtem ko ameriškega sestavlja samo 6 diskov, alternativni posnetki so razporejeni kronološko. Ne glede na ceno in količino plošč pa je treba povedati tole: The Complete Sonny Rollins RCA Victor Recording (1962-64) prinaša pomemben del jazzovske zgodovine iz prelomnega časa prve polovice šestdesetih let in glasbo enega zadnjih še živih jazzovskih velikanov. Rollinsovo igranje morda res ni tako avantgardno, kot je bilo igranje njegovih velikih sodobnikov, zato pa v svojem iskanju novega izraza vedno znova ponuja toliko svežih zamisli na - če se lahko tako izrazim - mikro ravni, da navdušuje ob vsakem novem poslušanju.

Jure Potokar