COOLBONE

Brass Hop

(Hollywood records, 1997)

Ravno ko smo v Urbani črnini obdelovali križanja hip hop kulture in rapa z drugimi muzikami, je v ušesa prišlo nekaj novega, nekaj, česar (vsaj v tej obliki) človeško uho še ni slišalo.

Vemo, da je New Orleans zakon za trobilce in druge pločevinaste glasbene frike. Tod so doma najboljše pleh muzike in najbolj žmohtne brass zasedbe. V zadnjih letih smo v naših krajih še posebej uživali ob zabavnih zvokih Dirty Dozen Brass Banda in Rebirth Brass Banda. Predvsem slednji so se spogledovali tudi z drugimi črnimi glasbenimi praksami, recimo z reggaejem. Seveda pa v eksperimentu niso bili tako radikalni kot Coolbone.

Muzika Coolbone je 'kul', zleze pa globoko pod kožo, tja do kosti. Označili bi jo lahko z naslovom tele plošče, pri čemer je brass pač medenina, ponazarjajoča trobila, hop pa polovica hip hopa, tista, ki daje ritem in besede. Čeprav je mešanica teoretično krivoverska, je paradoks na dlani: dvojno pravoverstvo. Coolbone pri skladanju sestavljenih poem zvesto sledijo obema osnovnima izviroma. Trobila so žmohtna in ravno prav distančno duhovita, ritem je studijsko do-produciran, besedila in rappanje pa na zavidanja vredni ravni, tako da zlahka pritegnemo refrenu uvodnega komada: Brass hop’s the real! S spevnimi, simpatičnimi in nezateženimi refreni je opremljena vsa plošča, še posebej pa izstopajo tile biserčki: s scratchanjem ozaljšana Float Like A Butterfly, sporočilno najmočnejša Gotta Sweat (When Ya Black) in Nothin’ But Strife, aktivistična Spread Da Funk, pa oda New Orleansu, Phat City, in (seveda) priredba Billa Whitersa, Use Me, ki jo bolj poznamo v izvedbi Jaggerja in Kravitza. Še trivia: kot remikserja se v dveh bonusih pojavita Guru in Wyclef Jean. Skupna ocena: nadvse zabavno, priporočamo za soundtrack na dolgočasnih avtocestnih furah. Juhu!

Napo-Lee-Tano