DUBMATIQUE

La force de comprendre

(CNR Music, 1997)

AFRO JAZZ

Afrocalypse

(Island, 1997)

Naše poznavanje frankofonskih rapperjev se ponavadi konča pri MC Solaarju, Meneliku in Soon E MC-ju, ko pa se človek sprehodi po francoskih štacunah z namenom, da domov poleg plesnivih sirov in rujnega vinca prinese še parče zanimivih muzik, kaj hitro ugotovi, da je žep preplitev za konzumacijo vseh urbanih zanimivk. Francoski medijski zakon, ki radiem predpisuje visoke kvote predvajanja frankofonske muzike je pač pospešil produkcijo na vseh področjih, tudi na rapperskem in nobena redkost niso več potovanja francoskih rapperjev v ameriške vzhodnoobale studie in sodelovanje s tamkajšnjimi producenti in (ker so že pri roki) rapperji.

Imeni zasedb, ki jih jemljemo na muho sta zavajajoči, saj Dubmatique ne servirajo duba, Afro Jazz pa ne le-tega. Sta pa nedvomno obe plošči vredni poslušanja, saj odkrivata sredinsko plat frankofonskega rapa, tisto torej, ki je hitrejša od Solaarjeve šole in bolj umirjena kot podivjani NTM. In zakaj govorimo o frankofonskem in ne o francoskem rapu? Zato, ker so Dubmatiq Montrealci, torej Kanadčani, čeprav vseskozi poudarjajo svoje naslanjanje na francoske rapperje in z zaključnim himničnim komadom Montreal/Paris/Dakar postavijo novo rappersko os, ki je res vedno bolj aktivna in vredna naše poglobljene pozornosti. Afro Jazz na drugi strani tangirajo iz Francije na ameriški vzhod, saj so dobršen del Afrokalipse sproducirali znani njujorški producenti Beatminerz (katerih internetski hip hop radio lahko spremljate na www.88hiphop.com), v komadu Strictly hip hop pa se jim je pridružil še razvpiti Wu-Tangovec Ol’ Dirty Bastard.

Obe plošči dokazujeta svežino in zagonsko moč, ki jo ima trenutno evropski rap. Vprašanje je le, če bo kvalitetne frankofonske produkcije dovolj za dokončen preboj v zavest ameriških rapperjev, kjer so poleg Solaarja vedno globlje vsidrani tudi marseillski IAM. Kdo ve, mogoče pa se nam obeta (z ameriškega gledišča) far east coast style?

Napo-Lee-Tano