MARK EITZEL

Caught In A Trap And I Can’t Back Out ‘Cause I Love You Too Much, Baby

(Matador, 1998)

Prav potiho je nekdanji vodja American Music Club objavil že tretjo samostojno ploščo; do trušča mu nikoli ni bilo, in tudi razlogi za razhod skupine so zaviti v tančico skrivnosti in pomanjkanja informacij. Delno nam je odgovoril Eitzel sam z novo godbo; je namreč še bolj zaprt vase, večinoma se spremlja le s kitaro in le redko zaživi v sproščujočem refrenu rock’n’roll komada. Prevladuje petje, natančno v občutljivi interpretaciji, gibko v nedokončanih stihih. Iz vase zazrte melanholije ga vlečejo trije gostujoči glasbeniki, resda le v nekaj pesmih, a vendarle dovolj za poživitev sicer zavrte glasbe. Razveseljivo se je v areno vrnil Kid Congo Powers, ki je nekdaj brenkal v The Gun Club, celo v The Cramps in v Cavovih The Bad Seeds, sedaj pa ima tudi novo skupino Congo-Norvell; pomaga še basist James McNew iz Yo La Tengo in zraven je tudi Steve Shelley, stalnica pri Sonic Youth in dobrodošla pomoč še marsikod. Skupaj ne ponujajo presežka; so le spremljajoči glasbeniki človeka, čigar talent se kaže v malenkostih, ki večinoma ločujejo povprečne do odličnih. Mark Eitzel sodi med slednje. Neverjeten je v sveti preproščini akustične kitare in glasu, zdi se, da lahko iz vsega izvleče največ, da se lahko zaplete v še tako narativen potek zgodbe in jo zapoje z naravno lahkoto največjih. Njegove pripovedi so fabulativno preproste, utrinki vsakodnevnih strahov, nemoči prilagajanja in predvsem predajanja. Večinoma seveda ljubljeni osebi. Vsa nelagodja prenaša stoično, kot mučenik, ki se je navadil na bolečino, brez katere že ne more več. Sedaj živi z njo v simbiozi, ki poraja trpke, a ne pesimistične pesmi. Vse to je blues.

Janez Golič