fomoflo

Slug and Firearms

(More Music, 1997)

Amy Denio

More Spoot i piu grandi successi and Salvatore

(More Music, 1998)

Amy Denio poznamo kot eno od najinovativnejših samosvojih glasbenic na sodobni težko opredeljivi sceni nekje med popom in rockom, jazzom, bluesom in sodobnimi glasbenimi iskanji. Že Tone Dogs je bilo težko stlačiti v kakšen predalček, enako velja tudi za vse njene kasnejše projekte, vse do Pale Nudes in ameriško-japonske zasedbe FoMoFlo. Slednja se predstavlja kot posrečen križanec med art rockom tipa Tone Dogs, bluesom in udarnostjo kakšnih Už jsme doma. Čeprav glasbi te zasedbe ni mogoče očitati nedomiselnosti, je tu in tam kar nekako enorazsežna in po svoje sterilna. Zasedba posveča več pozornosti skladnemu muziciranju kot zvočnim presežkom, ki nas navdušujejo v skopih odmerkih. Škoda, da japonski del ekipe ostaja v ozadju in se ne trudi pretirano z iskanjem udarnih aranžerskih rešitev. Poslušalec dobi neprijeten vtis, da Tada Makio, Honda Tatsuya in Hoppy Kamiyama le asistirajo avtorskim in solističnim prijemom Amy Denio in Dennisa Gunna (čeprav se v nekaterih komadih pojavljajo tudi kot avtorji). Videti pa je, da gre za odlične glasbenike, ki se zares razživijo predvsem v živem ambientu, tako da zasedbe FoMoFlo nikakor ne gre spregledati!

Enake težave kot poslušalci ima pri opisovanju svoje glasbe tudi sama Amy Denio. Na nekem koncertu je v improvizirani vokalizaciji ugotovila, da bi se njeni glasbi najbolj prilegal naziv "Spoot Music". Ne vem, če ima ta besedica kaj skupnega s "sputnikom" (popotnikom), toda ta konotacija vsekakor zadene žebljico na glavico. Dvojna plošča More Spoot i piu grandi successi je v bistvu kompilacija znanih in manj znanih skladb Amy Denio, nekakšen pregled njenega dosedanjega delovanja, prinaša pa komade, ki jih je doslej izdala na različnih težje dostopnih kompilacijah in avtorskih ter drugih ploščah (zasedb Tone Dogs, Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet, Pale Nudes, FoMoFlo). V enem primeru gre za sodelovanje z drugimi znanimi zasedbami (Curlew), nekaj je tudi doslej še neizdanega gradiva, medtem ko najdemo na drugi plošči pet različnih izvedb njenega deset let starega - in največkrat predelanega - komada Salvatore. Odlična zbirka dokumentira izjemno glasbeno širino v delovanju Amy Denio, ki je v slabem desetletju izdatno zaznamovala dogajanje na sodobni inovativnejši glasbeni sceni brez pregrad. Če še nimate nobene njene plošče (veliko zamujate, vam povem!), potem začnite s tem dvojnim albumom.

Rajko Muršič