GLENN SPEARMAN DOUBLE TRIO

The Fields

(Black Saint, 1996)

WILLIAM HOOKER

Mindfulness

(Knitting Factory/Nika, 1997)

Johnu Corbettu, piscu temeljite ter tematsko zelo zanimive spremne besede k albumu The Fields, se je ob poslušanju porodilo nadvse zanimivo vprašanje o današnjem razumevanju tradicije znotraj jazzovskega polja. Upravičeno ugotavlja, da je ta pojem od revolucionarnih šestdesetih in sedemdesetih let pa do danes popolnoma spremenil pomen ter s tem tudi analitično vrednost. Če se je z njim tedaj označevalo konvencionalne jazzovske prakse, ki so zgolj reproducirale že znano oziroma ohranjale neke trajne izvajalske obrazce in estetske vrednote, tedanji iščoči glasbeniki pa so ustvarjali v opoziciji in celo konfrontaciji z njimi, so osemdeseta in še posebej devetdeseta ponudila novo platformo za razumevanje tega pojma. Tradicionalni jazz ni več tisti, ki zgolj brani tradicije v imenu nekih večnih vrednot, pač pa obsega vse prakse (spoštljivega) spoznavanja jazzovske preteklosti ter njene avtorske obravnave in rabe pri ekspedicijah v še ne raziskana zvočna prostranstva. In jazzovska zgodovina danes legitimno zajema vse, kar se je na tem področju dogajalo do danes; tudi početje jazzovskih radikalcev v šestdesetih in sedemdesetih. Tako prehaja jazzovska tradicija iz dejavnika hromitve ustvarjalnih potencialov ter mnogih konfliktov v dejavnik revitalizacije jazzovskih glasbenih praks. Nekdanji akterji nasprotovanj tradicionalnemu jazzu so danes legitimen del jazzovske tradicije, njihovi ustvarjalni koncepti pa postajajo žlahtno tradicionalni. Vse pomembnejši akter omenjenega dogajanja pa postaja prav pihalec Glenn Spearman, desetletja v ozadje in celo pozabo potisnjeni ameriški glasbenik, ki je eden od najeminentnejših sodobnikov in soustvarjalcev opisanega dogajanja in sprememb. Morda je s svojo aktualno godbo tak še bolj na albumu, ki ga je podpisal tolkalec William Hooker, skupni trio pa je zaokrožil DJ Olive z gramofoni in ploščami. Prav ta trio začrtuje do sedaj najširši razpon prepoznavne sprege priznane tradicije in novih praks na današnjem prizorišču afroameriške godbe; razpon, ki sega vsaj od be bopa do hip hopa, medtem ko je mediator tega ustvarjalnega koncepta prav tista glasbena poetika, katere oblikovalec v sedemdesetih ter njen nadaljevalec vse do danes je Glenn Spearman. Ko je vstopila v jazzovsko zgodovino ter s tem postala del njegove tradicije, so jo poimenovali "ekspresionistični free jazz". A to gre vzeti zgolj orientacijsko. Glasbo, ki jo ponujata ta dva albuma, je mogoče historično umestiti tudi drugače; kot prepoznavno negovanje in nadgrajevanje radikalnega izročila tistih afroameriških glasbenikov, ki so se v sedemdesetih letih znašli hkrati v ustvarjalnem eksilu v Franciji, pa tudi drugod po Evropi, ter se tam družili, iz ustvarjalnih interakcij med njimi pa so se porodile mnoge skupne poteze, ki so se pozneje prepoznavale v njihovem avtorskem delu in igranju. Spearman je bil tam in bil je blizu aylerjancem - Franku Wrightu, Noahu Howardu, Charlesu Tylerju, Franku Lowu in drugim danes že precej pozabljenim ali celo preminulim saksofonistom. To se mu danes pozna na najbolj žlahten način, saj je eden redkih delujočih nadaljevalcev te avtorske poetike. Na obeh omenjenih albumih je tako. Z dvojnim triom na način, ki smo ga glede na zasedbo pričakovali in že poznali; s Hookerjevim triom presenetljivo sveže. Oba albuma skupaj pa odlično dopolnjujeta vpogled v aktualno delo tega vse predolgo spregledovanega glasbenika. Sam Spearman je tenorski saksofonist polnega, temnega, baladnega zvoka ter eksplozivne, a tekoče igre. Ob poslušanju se zdi, da bo v čustvenih izbruhih dobesedno izpihal dušo. V dvojnem triu mu stoji v izrazni opoziciji Larry Ochs, sicer znan predvsem kot član Rova Saxophone Quarteta, ter pomembno prispeva k notranji dinamiki dogajanja v posameznih skladbah. Močna personalna zasedba tega agregata pa naredi iz "dvojnega tria" enega izmed najmarkantnejših glasbenih ansamblov te vrste, kar smo jih slišali v zadnjem času. Glenn Spearman - seveda s sodelavci - z obema albumoma potrjuje dosedanje ugotovitve, da se je z aktualnim delom in s preteklo izkušnjo umestil med ključne ustvarjalce afroameriške godbe ob izteku stoletja.

Zoran Pistotnik