WOODY GUTHRIE

Muleskinner Blues

(Smithsonian Folkways, 1997)

ROBBIE FULKS

South Mouth

(Bloodshot Records, 1997)

Plošče Woodyja Guthrieja so bile včasih težko dosegljive, danes pa je na trgu toliko izdaj, da je poslušalcu kar težko svetovati, kje naj začne raziskovati glasbeno zakladnico očeta ameriškega folka. Težko bi naštel vse Guthriejeve plošče, ki so se v zadnjem desetletju znašle na mojem gramofonu, ena tistih, ki so se mi globlje vtisnile v spomin, pa ima naslov Muleskinner Blues in prinaša vsaj po mojem mnenju nekaj najboljših posnetkov Woodyja Guthrieja.

Založba Smithsonian Folkways (Center for Folklife Programs and Cultural Studies, 955 L’Enfant Plaza, Suite 2600, MRC 914, Washington, DC 20560, USA) je posnela na stotine Guthriejevih pesmi. Kuštravi popotnik po samotnih prerijah novega sveta si jih je nekaj sam izmislil, večino pa je podobno kot A. P. Carter in Jimmie Rodgers slišal pri pevcih, ki jih je srečeval na svojih potepanjih. Velikokrat je na znano melodijo napisal svojo pesem. Jimmie Rodgers je vplival na celo vrsto pevcev, tudi na Guthrieja, zato boste ljubitelji takšne glasbe z zanimanjem poslušali, kako je Guthrie priredil Rodgersovo klasiko z naslovom Muleskinner Blues. Na plošči so tudi priredbe drugih znanih skladb, kot so Wreck Of The Old 97, Sally Goodin’, Take A Whiff On Me in Train 45. Ta plošča je le del obsežnega cikla. Woody Guthrie je namreč za Mosesa Ascha samo leta 1944 posnel 160 skladb. Po poteh Woodyja Guthrieja danes stopa tudi Robbie Fulks. V svoji glasbi namreč meša vplive hribovske glasbe (in s tem tudi balad, kakršne je prepeval Guthrie), pregrešnega honky tonka (gre za bolj ali manj pivsko obarvane pesmi) in užitkarskega countryja iz Bakersfielda, nad kakršnim se že nekaj desetletij navdušuje tudi Chris Hillman. Fulks je tri leta zaman trkal na vrata založb v Nashvillu, potem pa se je odločno odpravil v Chicago in podpisal snemalno pogodbo s prodorno neodvisno založbo Bloodshot (912 W. Addison, Chicago, IL 60613-4339, USA). Z meko osladnega countryja je opravil v skladbi Fuck This Town. Kmalu po izidu albuma South Mouth se je menda začela resneje zanimati zanj tudi založba Geffen. Mislim, da gre za nadarjenega glasbenika. Bolj zaradi odločnosti kot pa glasbe same me spominja na našega starega znanca Dala Watsona. Tudi on je dolgo taval po zatohlih pisarnah poslovnežev, na koncu pa podpisal pogodbo z neodvisno založbo. V novem, tako imenovanem alternativnem countryju je veliko temačne glasbe. Robbie Fulks pa podobno kot nekoč Steve Earle odkriva svetlejše trenutke in tudi o bolečini izgubljene ljubezni poje z neotesanim glasom in ga za nameček spretno prilagaja različnim bolj ali manj hedonističnim podzvrstem countryja.

Obe plošči razkrivata, da se v vseh teh letih v ameriški glasbi ni zgodilo nič presunljivo novega. Plošče Muleskinner Blues boste veseli tako poznavalci veličastne Guthriejeve zapuščine kot vsi tisti, ki ste o Guthrieju doslej samo brali v kaki knjigi o Bobu Dylanu ali kako njegovo skladbo slišali na koncertu Brucea Springsteena, Jamesa Talleyja ali Billyja Bragga. Robbie Fulks pa bi bil verjetno najbolj vesel, ko bi ga primerjali s Hankom Williamsom. Mislim, da bomo zanj še slišali.

Jane Weber