Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Danijel Mežan

ISOTOPE 217

The Unstable Molecule

(New Beyond/Thrill Jockey, 1997)

Čikaška glasbena srenja še vedno živi polno življenje in preseneča z vsakim novim projektom. Scena je povezana in glasbeniki se spopadajo z vsem, kar nam ponuja zgodovina “popularne” godbe. Hiperproduktivnost je še posebej značilna za člane postrockovske zasedbe Tortoise. Projekt Isotope 217 bi lahko preprosto označili kot alter ego te skupine, saj v šestčlanski zasedbi zasledimo tako Dana Bitneyja, Johna Herndona kot novopečeno “želvo” Jeffa Parkerja. Da pa bo mera polna, je prvenec The Unstable Molecule produciral “deklica za vse” in bivši član Tortoise, Bundy K. Brown.

Že po prvih taktih plošče, ki je izšla pri Herndonovi in Bitneyjevi založbi New Beyond, se nam na uho prilepi značilen Tortoise “groove”. A to ni pomanjkljivost, temveč skrito orožje, ki nas opozarja na skrivnostne kvalitete tega čikaškega benda. Svojih korenin in dejavnosti glasbeniki pač ne morejo skriti ali zanikati, pa naj se še tako trudijo.

Kljub tem navezavam pa Isotope 217 niso postrockovski bend. Res je, da se glasbe lotevajo na postrockovski način, torej na osnovi žanrske fuzije, toda zvočno več dolgujejo jazzu, funku in nenazadnje dubu 70. let. Vplivi Kinga Tubbyja, Milesa Davisa, Dona Cherryja ali Ornetta Colemana niso vprašljivi, a ko ponovno podoživim vseh šest inštrumentalov, si ne morem kaj, da si ne bi na gramofon še enkrat pristavil pariške seanse someščanov The Art Ensemble Of Chicago.

Ko skupina posrka vse vplive, je ne zanimajo zgolj žanri, ampak raziskuje stične točke, ki jih povezujejo, in možnost koeksistence zvočnih slik v velikem sistemu fuzije. Najpomembnejše je to, da zasedba deluje kot celota. Isotope 217 so velik kolektiv, katerega člani se simbiotično dopolnjujejo in vsak prispeva svoj delež h končnemu rezultatu. A kot že sam naslov paradoksalno sugerira, je glasba kot sistem nestabilnih molekul - dinamična, organska in opojna. Parkerjevi lahkotni, sočni in lepljivi kitarski vložki ter tolkalske spretnosti Bitneyja in Herndona z značilnim latino ritmom so gonilna sila in ogrodje vsake kompozicije. Za pravo jazzovsko evforijo in blaženost pa poskrbita Rob Mazurek in Sara P. Smith (The Chicago Underground Orchestra) v pihalnih aranžmajih, saj po malem dozirata porcije adrenalina.

Ob pričakovanju nove, dinamitne plošče Tortoise, naslovljene T.N.T., se nekaj neobvezujoče in nalezljive zabave na čikaški način prav prileže. Problem je le ta, da je to še ena plošča, ki obudi skomine po preteklosti in nostalgijo.

Danijel Mežan