TOM LEACH

Tom Leach

GRACE BRAUN

It Won't Hurt

(Slow River Records, 1997)

Tom Leach je glasbenik z južnaškim pedigrejem na začasnem delu v Bostonu. V tem mestu, v svojem stanovanju, je posnel okoli sto pesmi ter jih kasneje štirinajst, poleg kitarske uverture in zaključka, uvrstil na svoj prvenec. Specifičnost okolja, v katerem so bile pesmi posnete, dajejo plošči svojevrsten emocionalni pečat, in moram priznati, da je bilo potrebno kar nekaj časa, da sem vsaj približno ujel globino in samo širino prostora, v katero Tom uvršča svoje pesmi. Gre za glasovni in inštrumentalni eksperiment, ki je predvsem zaradi občutka preprostosti zelo varljiv. Znotraj verzov se namreč skrivajo zelo natančno določena spoznanja o osamljenosti, zavrnitvah, razdvojenosti, bolečinah ... (Yesterday News, Hello Friends, Saviour, Ice Below You). V njih je neposreden in pošten, ne ovinkari in pove tisto, kar misli. Glasbeno se pri tem spogleduje s standardnim country zvokom, vendar na svojevrsten način. Tako je moč čutiti vplive Merla Haggarda, Johnnyja Casha in Hanka Williamsa. Če sem nekoliko radikalen, se plošča sliši kot demo posnetek neznanega avtorja iz sredine petdesetih let, ki se na vsak način trudi, da bi prišel v spremljevalno skupino Moža v črnem. Na plošči izstopata zlasti nostalgična Doris Days in Rain, o občutkih, ki mu jih ta padavina prinaša, in bolečini, ki naj bi jo sprala. Patetično? Morda. Vsekakor je plošča zelo zanimiv projekt, ki pa ga je treba poslušati večkrat.

Nasprotno se prvenec Grace Braun nikakor ne more primerjati s prvenci Iris DeMent ali Gillian Welch. Bivša punkerica se je transformirala v folk pevko, v svoje pesmi pa zelo nesistematično poskušala vnesti najrazličnejše glasbene stile in vplive. Če tekstovno še nekako drži stik s tistim, kar želi povedati, je zvočna slika zelo agresivna in neprepričljiva. Vseeno je treba na tem mestu takoj dodati, da se Grace nedvomno poskuša pozitivno orientirati znotraj glasbene tradicije svoje zvezne državice, a je pri tem še neizkušena in naivna. To je vidno v tem, da iz dokaj enolične strukture pesmi izstopajo elementi, ki žarijo neko pozitivno energijo za njene prihodnje projekte. Pesmi Do Right, Stand By Me in Hopeless so namreč zelo korektne in upam, da pomenijo nekakšno osnovo njenega nadaljnjega ustvarjanja.

Gregor Bauman