CHEB MAMI

Meli meli

(Totem rds/Virgin, 1998)

»Vendar pa vsebuje vsaj kakšen dragulj in nekaj biserov - in upam si trditi, da bi jih še več, če bi Mami pozabil na Los Angeles in ostal v Parizu,« sem zapisala v oceni Mamijeve prejšnje plošče Saida. Mami resda ni ostal v Parizu, ko je snemal Meli meli, saj je posneta in mešana v mnogo različnih studiih vsepovsod: torej v nekaj pariških (med njimi je tudi znameniti Harry son), pa v londonskih in celo stockholmskih, za snemanja in zvok je skrbela četica različnih tehničnih mojstrov. In vendar je očitno pozabil na tradicionalni Los Angeles, kjer sta bili posneti plošči Saida (delno) in Let me rai. Ali je to sad racionalnejšega trošenja denarja ali le racionalnega razmisleka, ne vem, vsekakor pa se mi zdi kar se da pozitivno: vedno se mi je namreč ob večini v Los Angelesu posnetih kosov rahlo zameglilo pred očmi, seveda predvsem zaradi hollywoodske pompoznosti, izumetničenosti zvoka in splošnega negativnega vtisa, ki so ga zapustili vsaj elementi tam posnetih in prearanžiranih ter preproduciranih skladb. No, producentov tudi na Meli meli ne manjka, a čeprav ima skoraj vsaka skladba drugega, ima vsaj samo enega, medtem ko ovitek aranžmajev sploh ne omenja, pač pa le avtorstvo pretežno Mamija, v štirih skladbah so mu pomagali tudi: tradicija v Bledi, Ftati v skladbi Cheikh, M. Benhamaduš in Idir (tudi izvedbeno) v Azwaw 2 ter rapperja K-Mel in Imothep (oba tudi izvedbeno) v Parisien du Nord.

Sicer pa je na prvi pogled in posluh plošča Meli meli pač Mami kot Mami, tak, kot smo ga vajeni, glasbeno in glasovno: torej sladak, čist, lep glasek, v glasbi prevladujejo igrivost, radoživost, milina in živahnost ter lahkotnost, malo ali nič ni temačnih in razdiralnih čustev ter mrakobnih strasti; žalost in trpljenje v Mamijevem glasu sta sladko otožna, zasanjana, lepa, ne silovita in destruktivna, nista parajoči krik bolesti, ampak sladko otožen vzdih in javk. Skratka, na prvi pogled plošča ne prinaša nič novega, presenetljivega, toda ob pozornejšem poslušanju se iz morja celote jasneje izoblikujejo posamezni valovi zvokov in melodij, ki so relativno revolucionarni; res je, že nekaj zadnjih plošč Mamija (pa tudi prej in drugih, predvsem Khaleda) smo vajeni žanrske pestrosti vplivov, pesmi se barvajo dubovsko in reggejaško, špansko in andaluzijsko, rappovsko in tako naprej do hladnejših in bolj evropskih (starejših) glasbenih vplivov, enako so se med raijevske standarde (darbuka, sintetizatorji, električna kitara in bas, violina, trobenta, saksofon, harmonika) bolj in manj plaho vpletala raznotera druga akustična glasbila, toda Mami na Meli meli vse to precej potencira in res vključuje glasbila od vsepovsod (pozavna, rog, nej, oboa, kanun, saz, dotara…), v nekaterih skladbah očitneje kot kdaj prej, v drugih ne tako očitno, a dovolj. Vzorčni primer je zadnja skladba plošče, Azwaw 2. Ne le zato, ker je po izvoru in vonju kabilska, saj je skupno delo Mamija in kabilskega zvezdnika Idirja (mimogrede, h Kabilcem je že posegel Khaled na plošči Khaled s kosom El Arba Win, ki pa ga je prenesel v značilno raijevsko glasbeno dimenzijo), temveč je še bolj zanimiv prenos kabilske folk godbe na raijevski plošči v zvočnosti škotske ljudske glasbe, za barvanje poskrbijo predvsem škotske dude, ki jih igra Patrick Molard. Pesem Azwaw tudi prvič spaja glasova dveh različnojezičnih Alžircev: berberskega Idirja in arabskega Mamija, a to je bilo slej ko prej pričakovati, saj se za oba napreza in skrbi Michel Levy.

In da ne pozabim: Mami na plošči Meli meli tudi sam poprime za harmoniko in celo kanun, poleg tega pa je sedaj menda resno ustanovil in zaposlil tudi (medeninasto) pihalno sekcijo, ki je silno gibalno skladna, če je verjeti pričam gala koncerta iz pariškega Zenita, ki je spremil izid cedejke konec januarja letos. Še nekaj, kar na Meli meli pogrešam (Saida je še imela enega): to so stari dobri raijevski vokalni uvodi, in četudi so na Meli meli nekatere izumrlim raijevskim uvodom sorodne vokalne medigre, se mi zdi žrtvovanje dolgih uvodov plesnosti in plesnim klubom zločin, in to je še razlog več, zakaj pogrešam koncertne plošče raimanov (ki jih pravzaprav sploh ni, razen plošče zakoncev Fadela/Sahravi, če odštejem vse »v živo« v eni noči posnete pijane studijske kasete, ki pa jih naša četica raimanov že dolgo ne snema več, med armado šebov, ki se vsak dan zliva na barbeško tržišče, pa je skoraj nemogoče izbrskati »prave«). Na koncertih, kot se obiskovalci Mamijevega nastopa na Drugi godbi 95 verjetno spomnite, še strežejo s temi odličnimi uvodi!

T. Capuder