Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Peter Barbarič

NEW BHARAT BRASS BAND DE BANGALORE

Inde: Fanfare de Mariage

(Musique Du Monde, Buda/Nika, 1996)

FANFARE CIOCARLIA

Radio Pascani

(Piranha/Svet glasbe, 1998)

KOČANI ORKESTAR

L'Orient est Rouge

(Crammed/Nika, 1997)

Ali vas je zamikalo, da bi osvežili zdrsano, "predvojno" zbirko kaset in plošč romsko balkansko zvenečih pihalnih orkestrov? Prepričan sem, da boste ob novici, da so se na našem tržišču znašle kar tri "brassofonske" CD plošče, ki štrlijo ven iz trenutnega balkanskega povprečja, družno eksplodirali od evforije.

Pri tem prvi pihalski izdelek sploh ni nastal na Balkanu. Budini producenti so izdali ploščo z indijskim svatbarskim pihalnim orkestrom, ki preigrava glasbo iz tamkajšnjih filmskih uspešnic. Glede na to, da skušajo balkanski romski glasbeniki ves čas loviti tudi glasbene vetrove iz Indije Koromandije in da si največkrat pomagajo prav z indijsko filmsko glasbo, ni nič čudnega, da nam indijski pihalski zvoki zazvenijo nekam domače, balkansko. Pri tem seveda indijske balkanske pihalne godbe ne moremo postaviti naravnost ob bok zvokom iz Vranja in Strumice. Struktura njihovih skladb je natrgana in po balkanskih normah nepravilna, ritmi in harmonije so nenavadni in improvizacije poblaznele. Ob poslušanju Indijcev iz Bangalora dobimo občutek, da so bili kot balkanski romski pihalci za korak ali dva potisnjeni v paralelno realnost ali pa da jih je kak lokalni 'gazda' nabutal z omamnimi substancami in jim zaukazal, naj igrajo "džez". Tako ob prvem srečanju z njimi doživimo podoben šok kot ob prvem stiku s Paradox Triom. Če ste pred desetimi leti zagreto poslušali punk in hard core, potem boste zagotovo padli na drvenje romunskega pihalnega orkestra Fanfare Ciocarlia, ki se razglaša za najhitrejšega na Balkanu. Skozi ušesa se vam bo zapodil pravi pihalni brzovlak, sestavljen iz skladb, ki so v povprečju dolge približno minuto in pol (tudi kakšna polminutna pade vmes!). Obešenjaško, burleskno razpoloženje plošče le poredkoma prekinjajo umirjeni, z romsko melanholijo nabiti delčki.

Jasno je, da Fanfare Ciocarlia ne godejo samo domačih moldavskih viž, ampak se poigravajo tudi z Gučo, Nišem, Kumanovim in Temišvarom. Samo za hitre!

Makedonski Kočani orkester je po zaslugi sposobnega managementa (ista ambiciozna belgijska ekipa je postavila na noge tudi Taraf de Haidouks) postal ena od standardnih evropskih festivalskih zasedb. Njegova nova, druga CD plošča precej prijetneje preseneti kot bledi prvenec iz leta 1995. Ekipa trobentača Naata Veilova se je uspela v domačih studiih (na makedonski radioteleviziji) bolj sprostiti. Tako je na CD prenesla žar, spontanost in kaos nastopanja po romskih veselicah. Tehnične kvalitete glasbenikov v njej so dokaj skromne. Med njimi ni močnega, izstopajočega solista, ki bi navdušil z improvizacijami. Skupina zabriše manko na dva načina, z energično in aranžmajsko dovolj bogato kolektivno igro in z gostujočimi glasbeniki, med katerimi najbolj izstopa izvrstno umeščeni zurladžija. Kljub vsemu najboljši izdelek makedonskih pihalnih zasedb po razpadu Jugoslavije.

Peter Barbarič