RAZLIČNI IZVAJALCI

Accordion Tribe

(Intuition/Nika, 1998)

Še pomnite malomestne glasbene šole in njihove nekajkrat-letne-javne-skušnje? Ob koncu so vedno zagodli najboljši, najstarejši in najbolj množični. Ansambli. In prav vsaka šola jih je imela. Harmonikarje. Za šolske in druge svečane prilike. Potem se jih je večina poročila z drugimi ljubeznimi. In je usahnila tudi ljubezen do muzike.

Očitno ima Guy Klučevšek podobno izkušnjo: uglašen zvok harmonikarskega ansambla. In mu je uspelo: najprej sploh najti pleme zaljubljenih harmonikarjev, nato pa z njimi zaigrati evropsko turnejo in posnetke še izdati na plošči.

Po tem, kar se sliši s plošče, mi je žal, da me vsaj na ljubljanskem koncertu v Dakoti ni bilo. Petinsedemdeset minut neto muzike je izbral Lars Hollmer iz bruto petdesetih ur posnetkov osemnajstih koncertov. In čeprav je nekaj nerazumljivih improvizacij med igranjem in kar nekaj različnih načinov snemanja, je muzika fina celota.

Vsak od petih mojstrov se je spopadel tudi s tujimi napevi in načini igranja. Tako je že znan napev "starega" projekta v kombinacijah od dua do kvinteta zazvenel obujeno. Nobenega hudega radikalizma, predvsem veliko sproščenega muziciranja, "dobivanja" v redkih trenutkih srečne improvizacije, ko povleče meh vse pleme. Eden mi še posebno buri ušesno (ma)slo: Otto Lechner, njegova nagajiva in neulovljiva godba, ki tudi zato ni bila deležna večje zasedbe od dua. Čudno, da prav z Bratkom Bibičem, mojim ljubim meharjem.

Če sem kdaj vihal nos nad Klučevškovo bantamsko muziko, nad tole nikoli. Neoporečno lepa in z vseh etnij izbrana. Ena sama velika harmonična družina.

SMeh