SHIBUSASHIRASU ORCHESTRA

Shibusai

(Chitei Records, 1997)

Blagoslov nas, nepoklicnih recenzentov, je ta, da se nam ni treba gnjaviti z zoprnimi albumi - privoščimo si namreč samo ocenjevanje tistih izdelkov, ki so nam všeč. Petindvajset pridnih Japoncev sestavlja Shibusashirasu Orchestra. Ne, ne zganjajo nobene kreativne revolucije - njihovo glavno orožje je izvedba, ki spominja na najboljše robotizacije njihove domovine: hardware in software. V orkestru imajo dva kompleta bobnov, dva basa, dve kitari, tolkala, riffovske brasse, ki zvenijo kot nenavadno čvrst stroj (jihaaa, starinsko in, ja, zelo funky). Kot rja železo pa tak fundament nažirajo neuničljivi solistični virusi, ki so na srečo popolnoma neškodljivi - skrbijo izključno za dobro zabavo in ohranjanje identitete (po "random" ključu pridejo na vrsto vsi, od ritem sekcije, pihal in trobil do violine in kitar, ne bi me presenetilo, če bi imela virtuozno solo točko tudi gospoda Ruby in Sayaka, ki sta v spremnem besedilu označena kot "plesalca"). Zaman boste iskali tehnologijo vzhajajočega sonca: vse je odigrano v živo, in sicer v tokijskem klubu Buddy (rad bi videl dimenzije "kluba", ki na oder spravi tako čredo ljudi), sprehodi po uveljavljenih formah pa povzročajo konstantni deja vu (hm, Lounge Lizards, Average White Band, Pigbag, nekateri latino bendi, Dragačevci…), ki me, presenetljivo, prav nič ne moti. V povprečju desetminutne komade krasi konstantni dir (ki se ga ne bi sramoval niti Maceo Parker), in to kaže, da so poševnooki rumenci pri stvari z vsem srcem. Japonske kamikaze v še bolj razširjeni zasedbi prihajajo v Ljubljano. Glede na to, da albuma verjetno ne morete kupiti pri nas, boste vsebino te ocene najlažje preverili na koncertu: oprhajte se, v hlače spravite kak kondom, jakne in pulije raje pustite doma in s seboj prinesite rezervno majico - na tem "špilu" boste "švicali".

Nikola Sekulović