TECHNO ANIMAL

Vs Reality

(City Slang, 1998)

DIE HAUT

Springer

(Rough Trade Germany, 1998)

Bilo je samo še vprašanje časa. Smernice so preprosto kazale na pota, na katera sta stopila neutrudni Kevin Martin in njegov zvesti pomočnik Justin Broadrick. Po nepopustljivih projektnih skupinah God, Ice in Sidewinder sta nazadnje kot Techno Animal pristala v globokem “industrijskem” dubu in si dala duška z neskončno dolgimi variacijami med elektronskim ambientom in težkim, masivnim ritmom basa in bobnov. Ne čudi, da je Broadrick vmes postregel z remiksi matične zasedbe Godflesh in da se je Martin spečal z druščino založbe Wordsound v projektu Bug. Njun naslednji korak je tako skoraj logičen - prijateljski spopad lastnih kreacij z remiksi teh kreacij izpod prstov drugih. Ali, Techno Animal sta dala pet komadov v prosto obdelavo petim remikserjem, ki jim razpad forme ni neznanka. Dosežki obojih so zlahka primerljivi, saj so lepo zloženi eden za drugim.

Techno Animal sta šla v “soundclash” odprtih kart; kompozicije so konciznejše, trše, bolj neposredne. Vedela sta, da bodo drugi hud nasprotnik. In so res. Thomas Koner in Andy Mellwig kot Porter Ricks sta zgladila robove in potisnila celotno zvočno sliko v področje ambientalnih škriparij. Ui so premeteno usmerili tek skladbe v amputirani funk dveh basovskih kitar in bendža. Spectre, oče Wordsounda, je izvirnik očistil ritma in permutiral druge teksture. Ne manjkajo niti čikaški post-rockerji, Tortoise, ki so vse manj rockerji in vse bolj stremijo na vse strani hkrati. Njihov remiks je neprepoznaven, prej kot posledica napake na digitalni mešalni mizi kot zavestnega obvladovanja zvočne podobe. In kako nespoštljiv je šele digitalni hardcorovec Alec Empire, ki se je nesramno zbližal z dokončno zvočno apokalipso. Zmagovalci so vsi, z rezultatom 5:5.

V primerjavi s Techno Animal je podoben korak berlinskih kitarskih legend Die Haut malce bolj nenavaden. A le na videz. Strukture njihovih komadov so namreč zelo podobne izgradnji novodobne elektronike. Oboji namreč izhajajo iz preprostega vzorca, ki ga nadgrajujejo z repeticijo ritma in permutacijo tekstur. Zato pa so zvočno originali z albuma Spring in remiksi na Springer povsem nasprotni. Saj v tem je ves smisel tovrstnega početja. Razpad do samih temeljev - in gradnja povsem nove zvočne podobe. Gre prej za navdih kot dejanski remiks (torej: ponovno mešanje zvoka), prej za priredbo kot rabo izvornega materiala.

Izbor remikserjev pokriva široko kreativno polje tovrstnih postopkov - Oval, Mad Professor, Jim O’Rourke, Alan Vega, Blind Idiot God, Scanner, To Rococo Rot, Atom Heart… Rezultati so nadvse raznoliki in odpirajo neskončne možnosti mešanja in nadaljnjega sprevračanja naših percepcij. Večina je šla celo tako daleč, da niti neposredna primerjava ne kaže podobnosti. Bolj kot album remiksov bi mu pristajal naziv Tribute to Die Haut.

Janez Golič