UMEK

Polyvinyl

(ABsense, 1998)

Eden zadnjih Umekovih umotvorov je dvojni dvanajstinčni EP z osmimi PVC specifiki (beri: komadi), ki je izšel kar pri njegovi založbi ABsense, podpornici in založnici slovenske ter tudi hrvaške trde produkcije. Polyvinyl se odpre v klasičnem umekovskem stilu, torej nenadoma. Po izredno kratkem, a zažigalnem uvodu nas producent Umek postavi in medias res, kjer se začeta osnovna linija skorajda ne odmakne od začrtane smeri. Skozi manjše, torej minimalne premike pa gre le tekstura v ozadju, ki kljub nespremenjenemu osnovnemu tempu opozarja na bližajoči se trenutek katastrofe tik po zatišju.

Surova energija bi se rada na vsak način sprostila, vendar ji prevelika neučakanost tega ne dovoljuje. Ta estetski moment Umekovega minimala odslikava vizijo hotenega, vendar nemožnega na način 21. stoletja. Opraviti imamo z dinamično klubsko sintetiko (tokrat kar v polivinilni embalaži), ki se od Umekovega prvega CD albuma Audio, ki je lani izšel pri založbi ZET iz Birminghama, odmakne prav v večji stopnji igrivosti na nekaterih specifikih ter v preizkušanju dodajanja novih zvočnih efektov, ki dopolnjujejo osnovno strukturo posameznega specifika. Z drugimi besedami, še vedno trdi minimal - PVC 4 je pravi remake zvočne kulise kopalniške sekvence v Hitchcockovem filmu Psiho -, vendar na trenutke z več volumna in globine. Na obeh ploščah nas producent popelje od nizkih in popačenih zvočnih vzorcev do višjetonskih škripajočih in cvilečih, živce in ušesa najedajočih zvokov, ki so vam lahko le všeč ali pa jih ne prenesete. Zvoki so na Polyvinylu še vedno težki, vendar manj okorni kot na Audiu, v obeh primerih pa dinamični - vprašanje je, kako je mogoče združevati okornost z dinamičnostjo? Ali gre za spretnost pri ravnanju s studijsko opremo v kombinaciji s potrebno ustvarjalno močjo ali le za nenavadne lastnosti bpmov in distorzije?

Polyvinyl dokazuje, da sredinska glasbena srenja za zdaj zaman pričakuje, da se bo underground klubski tehno izneveril samemu sebi in postal le še ena oblika sterilne ali frizerske muzike.

Eva Horvat