TOM VARNER

Martian Heartache

(Soul Note, 1997)

Morata si priznati, da med vsemi jazzerji, ki ta hip pihajo v pihala, poznata le malo takih, ki pihajo v francoski rog. In na nek način je jasno, zakaj roga v jazzu nikoli zares ni bilo - z njim običajno ni možno igrati hitrih pasaž, ni okreten, zmožen je le daljših, počasnejših, zaspanih tonov. To je stereotipno mnenje o tem glasbilu, ki ga je v nas zaplodila klasična glasba, Varner pa bo s to cedejko pokazal, da ni nujno tako. Francoski rog mu namreč uspe nadvse približati pozavni: po zvoku, saj je včasih prav težko reči, ali je slišano melodijo zaigral rog ali pozavna, in tudi po gibčnosti, ko postane rog popolnoma zmožen hitrih solaž in odgovorov ter tako enakovreden jazzovski hornistični referenci - saksofonu.

Martian Heartache je cedejka, nastala z zasedbo, ki nadvse spominja na klasični jazzovski kvintet, le da je trobenta nadomeščena z Varnerjevim francoskim rogom, a to se v lahkotnosti jazziranja sploh ne pozna. Altovski saksofon upravlja njegov dolgoletni sodelavec Ed Jackson, sicer član 29^th Street Saxophone Quartett, tenor pa tokrat piha odlični Ellery Eskelin, čigar kvalitete ste lahko spoznali na njegovi zadnji samostojni plošči The Sun Died. Glasba je taka, kakor jo lahko pričakuješ od osebe, ki se že dvajset let motovili po novodobnem ameriškem eklekticizmu. Spaja R’n’B, swingovski groove, funk z be bopom in neo bopom, ob vsem tem pa na trenutke vključi še melanholijo evropskih fin-de-sieclovcev tipa Gustav Mahler. Da o očitnem malikovanju in spogledovanju z Muhalom Richardom Abramsom in njegovo alianso AACM ter Henryjem Threadgillom v njej sploh ne govorim. Varner je v glasbo uspel torej strniti vse tisto, kar je ta hip tako značilno za neobremenjene ameriške jazzerje zgodnje srednje generacije, ki še zmeraj prisegajo na pretežno akustični jazz, ki pa je daleč od utečenih predalčkov modernega, postmodernega in postpostmodernega jazza. S tem se postavlja ob bok drugim pihalcem, ki okopavajo to vznemirljivo gredico zdajšnjih godb - med najbolj znanimi vama bo gotovo Dave Douglas, s katerim bi Varnerja glasbeno še najlažje vzporejali.

Če smo mislili, da je Varnerju z Mystery of Compassion (1992) uspel nepremagljivi višek kariere, smo se ušteli. Martian Heartache je odlična. In prav zaradi tega se ponovnih slepomišenj o najboljši cedejki ogibam.

Rok Jurič