SVEN VÄTH

Fusion

(Virgin, 1998)

Najnovejši Svenov produkt Fusion za sredinsko založbo Virgin se odpre v stilu rumba samba ča ča ča, zato nehote pomislimo, da smo se pri nakupu zmotili, saj nas prva melodija še najbolj spominja na vesele komade Jožeta Privška. Vmes vendarle malo zašumi in poči - in že vemo, da smo v sferi elektronike. Cede frankfurtskega "meistra" odmeva zelo harmonično in meša na trenutke hudomušno džejmsbondovsko poigravanje s kakšno melodično linijo v duhu sedemdesetih let ter nas ponese namesto k odkrivanju novih zvočnih obzorij naravnost v naftalinsko preteklost. S počasnimi tempi in na trenutke odsotnim močnim ritmom, ki je značilen za tehno, Sven zaplava tudi v ambientalne vode.

Med najbolj inteligentnimi specifiki (beri: skladbami) izstopa zelo nežen in lahkoten Sensual Enjoyment, ki je pravi balzam za ušesa. Vendar boste zagotovo ostali nezadovoljeni, če naj bo to vse čutno uživanje, ki vam ga privošči Sven, saj specifiku manjka prav strasti; in šele v Augenblicku Väth uporabi več domišljije ter nas s tehno vzorci postopno spravi v »muving«, ki se škorpijonasto stopnjuje v Scorpio's Movement, skorajda »deralici«, v kateri prepoznamo tribal ritem, iz katerega bi dober DJ znal zmiksati udarno klubsko godbo. Nedvomno sta ta dva specifika vrhunec konceptualne "fuzije", sledi pa jima počasen upad intenzivnosti, ki se stopnjuje do zadnjega specifika Blue Spliff, jazzy melodije, ob kateri bi si zaželeli bolj inteligentnih in manj sladkih skladb v stilu Keitha Jarretta. Sven se v nekaterih specifikih povsem oddalji od elektronskih obzorij in zabrede v organske vode lahkotnih "fiesta latina" melodij. Preseneti pa z nizkimi bas linijami in nekaj ambientalnimi vložki v Schubduese (primernem za sountrack grozljivemu filmu), ki ob poslušanju daje občutek nujnosti in neizbežnosti znanstvenofantastičnega filma. Ali naj se strinjamo s Svenom, da Sound Controls Your Mind? Gre za specifik z obetavnim začetkom s popačeno in zelo nizko bas linijo, ki pa se razvije v preveč harmonično odmevajoče zvoke in sterilno blagoglasnost.

Na albumu je nekaj umirjenih specifikov, plesnih, s funky ritmom in ambientalno zvočno kuliso, torej pravih ohlajevalcev (chill out). Album bi še lahko jemali resno, če Svenov preveč eklektični pristop ne bi pozabil, da je pri mešanju žanrov potrebno imeti mero - predvsem okusa - znotraj katere je dovoljeno vse eksperimentiranje. Album, ki naj bi bil narejen z veliko domišljije in v duhu odprtosti za (tudi) drug(ačn)e glasbene tradicije, poskuša "anorgansko" proizvedenim zvokom "vdahniti" dušo tako, da izgubijo ostrino in izzivalnost.

Kompromisarstvo tehnu ne zagotavlja prihodnosti, njegovo futuristično poslanstvo pa ne bo izpolnjeno, če izgubi ostrino. Odpiranje tehno paradigme je nujno potrebno, vendar ne za ceno razvodenelosti. Presodite, če je Sven poskušal "zliti", česar se ne da spojiti.

Eva Horvat