THOMAS CHAPIN TRIO

Sky Piece

(Knitting Factory/Nika)

V Muski in še prej v reviji GM smo že večkrat opozarjali na ime Thomas Chapin. Žal je Sky Piece zadnje delo tega odličnega pihalca in jazzovskega skladatelja iz newyorške Downtown scene, tokrat še posebno vezane na klub Knitting Factory, ki je izdal prav vseh šest njegovih albumov. Chapin je po hudi bolezni umrl 13. februarja, le štiri dni kasneje pa je izšel Sky Piece. Paradoksalno (ali pa tudi ne) Chapinova najzrelejša plošča s triom, v vseh pogledih odličen album sočnega novega jazza.

Chapin je po načinu skladanja in igranja morda najbližji tradicionalističnim usmeritvam, predvsem črnskih jazzistov v New Yorku, a vendarle je njegov opus preveč samosvoj, odprt za eksperimentiranje in morda celo preveč vezan na isto zasedbo, da bi lahko odjadral iz domače luke, kluba Knitting Factory. Vendarle je s triom (Mario Pavone, kontrabas, Michael Sarin, bobni) popolnoma dozorel. Napredek je slišen iz plošče v ploščo, in če so bili na prejšnjih izdelkih tria (Third Force, Anima in Managerie Dreams) prisotni padci in vzponi, gre pri Sky Piece za uravnoteženo delo z jedrnatimi in bogatimi zgodbami, ki so suvereno izpeljane v izdelane konce. Sedemletno skupno igranje je obrestovalo sadove in Sky Piece ima gotovo moč, da zadovolji in poveže široko množico ljubiteljev jazza, saj seje ravno po polju, ki ga "sodobniki" in "tradicionalisti" zelo poredko obdelajo. Ob trdnih strukturah vseh desetih daljših sklad je tokrat Chapin dodal še najbolj izpeto izvedbo doslej z odličnimi soli na saksofonu in še posebno na flavti, ki je v današnjem jazzu že prava eksotika. Pavone in Sarin tako kot vedno sledita vodji in pomagata oblikovati prepričljivo zvočno sliko sodobnega akustičnega jazzovskega tria, pa naj gre za umirjene in poglobljene skladbe, kot sta naslovna Sky Piece in z Marokom navdihnjena Essaouira, ali za poskončni Alphaville in Changes 2 Tyres. Še najbolj všečna je Night Bird Song, ki z menjavo tempa in občutja omogoča zvočno in ritmično domiselno skupno igro.

Če kaj je novi jazz, potem je glasba, ki jo igra trio Thomasa Chapina. In le redko je moč svetovati, da je Chapina najbolje začeti spoznavati na koncu njegovega kratkega, a nepozabnega ustvarjalnega opusa. Pri ploščah Hay Wire (z razširjeno zasedbo) in pri Sky Piece. Žal bo slovenski spomin nanj ostal le pri poslušanju plošč, saj ga na naših odrih nikoli nismo slišali v živo. Pa bi ga lahko.

Bogdan Benigar