ABRAHAM BURTON QUARTET

Klub Narodnega doma, Maribor, 14. 3. 1998

Zgodila se je ofenziva. Jazz prireditev. In jazz je postal pop, se izgubil v navalu trendovskih jazz klubov in se raztreščil v obvezni glasbeni opremi ruralnih jezdecev plošč. »Soulfingers in KUD Gas!« skandira vsaka slovenska vas. Vsakdo že sliši na ime Natural born jazzer in vsem je srčni utrip zanihal po taktirki funkoidnih ritmov. Kreaciji je v tej poplavi, kjer niti Bird niti Clint Eastwood nista več dovolj »cool«, poteklo delovno dovoljenje.

Torej se je tudi v Mariboru moral zgoditi še en jazz klub, zakaj se pa ne bi. Klet narodnega doma res nudi naročeni ambient, blago razsut in nedokončan, v objemu opečnih obokov, s primerno odmero improvizacije in pravo vsoto dobre lokacije. Konkurenčni Satchmo je začel gostiti prominentna imena, Billa Evansa, Jamaaladeena, Marca Ribota, pa se tudi koncertna poslovalnica Narodnega doma ne da.

Prvi večji dogodek, 12. februarja, se je imenoval Brizani project, prvi zares večji pa Abraham Burton Quartet. Verjetno je ljubiteljem znano, da je ta mladi uporabnik altovskega saksofona zares nadarjen glasbenik, ne glede na evforične pohvale svetovnega glasbenega tiska. Sodi med tiste umetnike, kjer se je ustvarjalnost zamaskirala pod melodijo eklekticizma, in nas neogibno prisili, da se spomnimo na ustoličene reprezentance Johna Coltrana in Charlesa Mingusa v šestdesetih letih. Derivat kreacije bi morda lahko zasledilo izučeno uho studioznega glasbenika v okviru –sicer brezhibne- tehnike, sicer pa nas Burtonov časovni stroj brez pomislekov odpelje vsaj 30 let nazaj v zgodovino afroameriške glasbene kulture. Verjetno je koga razočaral moj kiselkast ton, ne izplača se pa obupati. Zadeve še zdaleč niso tako kisle. Moram namreč povedati, da sem sam zelo užival, če že ne ravno 'dol padel'. Burtonov combo ima za to, kar igra, vse kompetence. Ima licenco, ki jo je izgubil že marsikateri še živeči Coltranov sopisec legende, vključno s Pharoahom Sandersom. Sovrag tiči vse prej kot tukaj, zato se vam zaradi takega benda res ni potrebno bati prihodnosti. James Hurt (klaviature), Billy Johnson (bas) in Eric McPherson (bobni) kot Burtonovi aktualni podporniki močno in energično, z umestnimi, nevsiljivimi soli, mehkimi prehodi, uglajeno dinamiko koncerta vpletajo lirični ton pihala v izdelano umetnino - in preprečujejo, da jo bodo kdaj odnesle stoletne vode popularne glasbe. Harmoniji čast in oblast! Klubu ND pa vsa čast za odličen zvok.

Dejan Štampar