Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Rok Jurič

ANTHONY COLEMAN’S SEPHARDIC TINGE TRIO

Slovenska kinoteka, 22. 3. 1998

Med novodobnimi ljubitelji sodobnih jazzovskih godb je že nekaj let možno opaziti poudarjeno zanimanje za židovske godbe, ki sega vsaj v čas Byronovo cedejke Music of Mickey Katz. Resnici na ljubo pa je bila ta cedejka, ki je v tako velikem obsegu nagovorila jazzerje h klezmerju, le boren posnetek resničnejše židovske glasbe, ki smo jo spoznavali, ko smo prerasli preveč spevno poenostavljenega Dona Byrona. Četudi radikalni židovski glasbeniki, nad katerimi se sedaj naslajamo, Byrona v njegovih klezmerskih poskusih pač niso mogli podpreti (kako tudi - židovska glasba je način življenja, mišljenja, smo videli v filmu Sabbath in Paradise, Byron pa jo je vzel le za pozo, na kateri je zgradil najuspešnejši del kariere), si moramo priznati, da je Byron približal židovske godbe tudi tistim, ki sicer zanje ne bi slišali.

Ker smo Byrona že absolvirali, smo bili pripravljeni na višjo zahtevnostno stopnjo poučevanja v židovskih radikalnih godbah. Dobili smo jo v Slovenski kinoteki, ko je Anthony Coleman nadgradil mikaven in ljubek film Sabbath in Paradise Claudie Heuermann s praktičnim potovanjem v svet umetniškega židovstva. Morda najznačilnejši sklep Colemanovega koncerta je neskončna širina godb, ki jih zdajšnji predstavniki ‘radikalne židovske kulture v New Yorku’ spajajo pod terminom ‘židovske godbe’ - to nikakor ni le klezmer, ki je bil za mnogotere do konca sedemdesetih precejšnja neznanka in ga je v Colemanovi godbi slišati prav zanemarljivo malo. Mnogo bolj so izstopali vplivi latinskih godb, s katerimi so rasli sefardski (španski) Židi, Jellyja Rolla Mortona in fragmenti starega bopa kot radikalizacije sedanjega glasbenega novomeškega izraza, ki je že zdavnaj prestopil za New York tako značilni no-wave. Frenetični kolaž godb, ki ti zaradi hitrih prepletanj idej, prebliskov in slogov ne da dihati vse do konca koncerta, ko se ti končno izvije iz grla osupljivo izmučeni 'yeaaaaaah'. Coleman je mojster sprevračanja, aura je tako močna, da je njegova genialnost nalezljiva, in to je na koncertu dokazal predvsem že sicer odlični bobnar Jim Black, ki je Colemanu ponujal odlično oporo v prebliskih, inovativnosti, duhovitosti. Ben Street pa je ob obeh odtrgancih, ki sta z igranjem grozila, da bosta razstrelila komaj prenovljeno Kinoteko, pomenil tisto dobro, stabilno basovsko jedro, ki je preprečevalo samovžig; vnetima članoma Sephardic Tinge Tria pa je ponujal pristan, v katerem sta si lahko v sicer redkih trenutkih brezvetrja spočila.

Koncert Sephardic Tinge Tria Anthonyja Colemana je bil pristen in nadvse srčen stik z godbami, ki jih sicer poznamo, vendar si nikoli nismo mislili, da je možno z njimi odkriti toliko novih obzorij, če jih le slišimo v živo. Ob tem pa se mi je ves čas koncerta ponujalo vprašanje, le kakšna je slovenska židovska glasba, saj je židovskih godb pač toliko, kolikor je kulturnih miljejev, v katerih ustvarjajo Židi. In morda je prav to srčika dvoma in zanimanja, ki jo je hotel z nabritostjo v nas zaploditi Coleman na tem čudovitem koncertu.

Rok Jurič